Devetnajst

Pričujoče basni so zapisane v verzih, tako kot so bile verjetno izvirno Ezopove in Fedrusove, pozneje objavljene večinoma v prozi. Mogoče je glavni razlog proznega zapisa v lažji razumljivosti besedila, saj se zdi, da je basen s svojo poučnostjo prvenstveno namenjena otrokom – te je namreč potrebno vzgajati, da se bodo v svojem življenju izognili morebitnim spodrsljajem.

Slovenski pregovor pravi, da se mlado drevo da upogibati, vendar pa enako velja, da tudi odraslim drevesom ne škodi, če se katera od vej, ki preveč zastirajo svetlobo in ne dovolijo drevesu prave rasti, odžaga ali zareže, da najde novo, boljšo smer. Je pa seveda res, da je to veliko bolj boleče …

Basni Otona Marca izpričujejo avtorjev dar za prodorno opazovanje življenja. Lahko bi bil to zgolj dar, ki bi se ga avtor v nekem življenjskem trenutku sicer zavedel, užil radost tega trenutka, a potem v dirki vsakdana pozabil nanj. Oton Marc pa je ravno tej dirki znal reči ne, tako kot s svojimi basnimi pravi ne vsem naglavnim grehom sodobnega človeka. In ker noče biti pokroviteljski nam to dobrohotno posreduje lepo zavito v šalo. Pa ne – kot pravi stari Fedrus, ker bi se bal na glas, jasno in neposredno povedati resnico – čas sužnjev je namreč že zdavnaj mimo – pač pa zato, ker je basen tako zelo preprosta, da pove več kot vsakršno znanstveno razpravljanje.