Diplomati v novih oblačilih (Diplomatske kronike, 1. knjiga)

Protagonistov je malo, njihovi dialogi so redkobesedni, toliko več pa govorijo prispodobe, razmišljanja in namigi, kot je tudi praksa v diplomaciji. Tako nam zelo nazorno priča o tem, kaj diplomacija – izza prislovičnega blišča – v resnici tudi je. V njegovih črticah je malo razgibanega dogajanja, a se kljub temu veliko dogaja.

To dogajanje se giblje v širokem razponu, od predsedniških soban in ministrskih kabinetov ter sprejemov do povsem neobičajnega, kot je npr. pogovor dveh otrok na plaži o tem, kaj je to diplomacija. Slednje je lahko razložiti doktorskim študentom ali pripravnikom v zunanjem ministrstvu, otrokom pa vsekakor malo težje.

Zgodbe dihajo sproščeno, v njih je polno premisleka in premišljevanj, radosti in smeha, spletk in frustracij, diplomati pa se nam skozi to kažejo kot običajni ljudje, s svojimi vrlinami in hibami. Imajo svoje simpatije, znajo ljubiti, a tudi rovariti drug proti drugemu, da bi lažje dosegli svoj cilj in izpolnili svojo ambicijo. Vse to je še vedno zavito v precejšnjo tančico in skrivnostnost.

Iz spremnih besed:

Eden od prvoosebnih junakov namreč predava slušateljem »osnove diplomacije« in prvi stavek se glasi: »Diplomacija je polna spletk in intrig, pravijo, je prerivanje in prehitevanje po desni; trajne zveze in prijateljstva so trajna, kot je trajna sipina peska v reki … S tem moraš živeti, če hočeš preživeti …« Razen zelo redkih izjem pa je po izkušnjah avtorja teh vrstic v izpovedni literarni resnici prisotna in nujna težnja po izpovedi resnične pisateljeve resnice. Pisatelj hoče za razliko od diplomata pojasniti »zadnjo« resnico lastnih čustev, doživetij, misli, nazorov, sreče in bolečin … – Tone Partljič

Knjiga Diplomati v novih oblačilih ni nekakšno strokovno ali celo znanstveno delo, je beletristika, osebe so izmišljene, dejanja tudi. Pa vendar ima to delo neko dodatno, prav posebno vrednost. Prek izmišljenih, delno fantazijskih razmišljanj in opisovanj tako situacij kot čustev diplomatov, povezanih z izmišljenimi zgodbami, je knjiga še kako realistična. Vsak od nas, ki smo služili kruh v diplomatskih vrstah, lahko v mnogih delih tega romana vidi kar velik del sebe. – Jožef Kunič

O Avtorju:

Dr. Milan Jazbec je veleposlanik in redni profesor diplomacije, pisatelj in pesnik ter pripadnik prve generacije slovenskih diplomatov. Zaposlen je na Ministrstvu za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije. Bil je šesti slovenski veleposlanik v Severni Makedoniji (2016–2020) in četrti slovenski veleposlanik v Turčiji (2010–2015), nerezidenčno akreditiran v Azerbajdžanu, Iraku, Iranu, Libanonu in Siriji, ter državni sekretar na obrambnem ministrstvu (2000–2004).

V diplomatski službi je več kot tri desetletja; prej je delal v gospodarstvu, novinarstvu in politiki. Oktobra 1987 je iz gospodarstva odšel v Beograd v Zvezni sekretariat za zunanje zadeve, kjer je končal diplomatsko akademijo. Junija 1991 je bil poslan v Celovec, kjer je bil zadnji jugoslovanski in po mednarodnem priznanju Slovenije januarja 1992 do jeseni 1995 prvi slovenski konzul.

Diplomacijo predava na Novi univerzi in na različnih univerzah v tujini. Objavil je več kot 70 knjig (avtor, soavtor, urednik, sourednik, prevodi in ponatisi) in je avtor več kot 150 člankov o diplomaciji in sorodnih temah, vse v šestnajstih jezikih. Od leta 2017 je član slovenskega centra PEN, junija 2019 je v makedonskem Velesu prejel Častno Racinovo priznanje. Med drugim je poznan po svoji knjigi Martin Krpan – diplomat in vojščak, ki je izšla v makedonskem, albanskem in ruskem prevodu, v pripravi je poljski prevod. Objavil je dva romana o diplomaciji (Mavrica izza duše in Iskanje izgubljene duše), sedaj piše tretjega, s čimer bo zaključil prvo slovensko trilogijo o diplomaciji. Objavil je tudi več zbirk pesmi.