Dnevnik iz leta 1918

Popolnoma sam sem stopal po stari poti proti Roses. Prepelice so že legle v gnezda in tisto malo zajcev, kar so jih brezvoljni lovci še pustili na svobodi, je presenečeno poskakovalo med mojimi nogami. Gledal sem vinograde, nasade oljk, stare in mlade borovce, namakalne jarke, od dežja vrezane brazde in hudournike, kot bi bilo to poslednjič. Prisluškoval sem kapljanju vode v pomožni strugi namakalnega sistema, plahutanju ptiča, ki mu ne uspe sesti na vejo, zadnjim škržatom in prvim večernim čričkom. Od daleč sem slišal odsekano in ritmično utripanje vlačilk, ki so plule proti zalivu Port de la Selva, v smeri pristanišča, enolično ropotanje motorjev, ki so potiskali vozila po cestah, da bi človek kar najhitreje prispel Nikamor, in šumenje morja, ki se je odmikalo. Gledal sem, kako so se rojevale zvezde in kako so sateliti upočasnili svoje kroženje. Prispel sem na drugo stran pomola v trenutku, ko so mimo prišla praznično razpoložena dekleta, gola kot pravkar rojeni otrok. Znanec – tisti, ki najbolj vneto vesla, kadar se motor pokvari – mi je brez besed in v začudenje obeh izročil sporočilo nekoga, ki mu je naročil, naj mi ga preda. Pisalo je: Ni več besed, da bi povedali, da besede niso več besede in da se celo misel komajda še ohranja. Zmleli so jih na kolesu mučencev, obesili so jih na najvišje vislice, kamenjali so jih na barikadah, jih obglavili na ravnici, kjer je prišlo do vstaje, umorili so jih za bližnjim vogalom, položili so jih pod kolesa vozila, razčetverili so jih kakor vola v klavnici, njihovo kri so dali piti perjadi, njihove kosti so zmleli v prah, da bi pognojili nerodovitna polja, razdevičili so jih v uredništvih časopisov, pisuni in pesnikarji so jih bruhali, jim odrli kožo, jo ustrojili in iz nje naredili opno za bobne, ki kličejo na vojno. Če imate onkraj misli še vedno na razpolago kakšno besedo, čisto kot jutranji vetrič, jasno kot zvezda danica, močno kot vino obmorskih krajev, čisto in novo kot vonj zorane grude, ne poskušajte je izreči: odrezali vam bodo jezik.