Moj mož

Ko ženske neposredno spregovorijo o svojih možeh – ginekologih, veleposlanikih, pesnikih, policistih, torej o profesijah in njihovih statusih, položajih, razmerjih moči – pravzaprav govorijo o svoji čustveni in socialni zapuščenosti, ki jih profesije in prestiž njihovih mož zahtevajo, obenem pa občutljive teme naše družbene vsakdanjosti detabuizirajo.

O avtorici:

Rumena Bužarovska se je rodila v Skopju. Predava ameriško književnost na Filološki fakulteti v Skopju, piše kratko prozo in prevaja iz angleščine (Lewis Carroll, J. M. Coetzee, Truman Capote, Charles Bukowski, Richard Gwyn). Leta 2012 je objavila študijo o humorju v sodobni ameriški in makedonski književnosti. Napisala je štiri zbirke kratkih zgodb: Čačke (Чкртки, 2007), Osmica (Осмица, 2010), Moj mož (Мојот маж, 2014) in Nikamor ne grem (Не одам никаде, 2018). Njene zgodbe so objavljene v uglednih tujih antologijah in literarnih revijah. Za zbirko Moj mož je leta 2017 prejela nagrado Eda Budiše.

Odlomek iz knjige: 

Moj mož ima ljubico. To sem ugotovila takole: preden dam prat njegove hlače, vedno preverim, ali ima kaj v žepih. Po navadi iz notranjosti jemljem kovance, papirčke, v katere so zavite žvečilke, tobak, tistikrat pa sem naletela na zmečkan račun. Zravnala sem ga. Marlboro, Orbit, Duredž. Duredž? Kaj pa to pomeni, sem se vprašala. Izdelek je stal 114 dinarjev. In potem sem vsa zgrožena ugotovila, da gre prav gotovo za Durex. Se pravi, za kondome. Žvečilni gumiji znamke Durex ne obstajajo, sem si rekla. Cigarete tudi ne. Niti voda s takšnim imenom. Morala sem se vprašati, ali naj mu, da bi se prepričala, ali gre za kondome, račun pokažem. Znova sem si ogledala listek in prebrala lokacijo. Bencinska črpalka Makpetrol, Avtokomanda. Mi živimo v naselju Vlae. Oblačila sem dala prat, vžgala avto in se odpeljala na bencinsko črpalko Makpetrol v Avtokomandi.
Preverit sem šla, ali imajo kondome. Malo me je bilo sram, toda strah pred tem, kaj lahko odkrijem, mi je vlil kanček poguma. Našla sem kondome Durex. Izročila sem jih blagajničarki. Plačala zanje. Dala mi je račun. Na njem je pisalo Durex. 114 dinarjev. Bencinska črpalka Makpetrol, Avtokomanda.
Odpravila sem se domov. Stroj je opravil svoj cikel. Obesila sem oblačila svojega moža in otrok. Stokrat sem obžalovala, da mi ni padlo na pamet, da bi povohala njegove srajce, preverila, ali ni morda kje sled šminke, kot sem videla, da to počno v filmih. O tem sem razmišljala, ko sem obešala njegove srajce. Videla sem, da je ura že sedem. Rekel mi je, da gre po službi na poslovno večerjo, zato sem za otroke danes samo pogrela včerajšnje kosilo. Usedla sem se v dnevno sobo in čakala, da se vrne. Račun in kondome sem imela v žepu puloverja. Kmalu sem zaslišala vtikanje ključa v ključavnico, njegove korake, odlaganje torbe na hodniku, obešanje plašča na obešalnik. Ko sem razmišljala, kaj vse mu bom rekla, mi je začelo srce hitreje biti. In kaj, če ima res ljubico?
»Tanja,« je zavpil s hodnika. »Pridi malo sem,« je jezno zakričal.
Takoj sem pritekla.
»Kaj pa je tole?« je s prstom pokazal na lužico zraven čevljev.
»Ne vem,« sem se tudi sama čudila. »Morda je od Anetinega dežnika?« Potem sem pomislila, da je lužico morda pustil Sašev dežnik.
»Pobriši že enkrat,« mi je rekel in šel v dnevno sobo. Usedel se je na kavč, v roke vzel daljinski upravljalnik in začel menjavati kanale, medtem ko sem jaz brisala vodo.
Uničil je moj trenutek. Zamišljala sem si, kako se bo v dnevni sobi usedel nasproti mene. Jaz bi mu najprej rekla: »Zoran, usedi se, da se o nečem pogovoriva.« Potem naj bi z roko odločno na mizi zgladila račun in s prstom potrkala na mestu, kjer piše Durex, rekoč: »Kaj pa je tole?« Nisem pa vedela, kaj bo sledilo.
Ko sem pobrisala lužo v hodniku, sem šla v dnevno sobo in se usedla v fotelj nasproti njega.
»Zoran,« sem mu rekla, a se ni obrnil. »Zoran,« sem ponovila.
»Hm?« je rekel, ne da bi odtegnil pogled od televizorja, in proti meni samo malo obrnil brado.
»Tole sem našla v tvojem žepu,« sem mu rekla in na plano potegnila račun. Toda roke so se mi tako močno tresle, da sem jih obdržala v naročju, račun pa sem vrgla na mizo.
»Kaj pa je to?« mi je rekel, potem ko si ga je na kratko ogledal, in se znova zatopil v televizor.
»Račun,« sem mu rekla in poskušala umiriti glas. »Zakaj kupuješ kondome?« sem si drznila izustiti.
Takrat mi je uspelo njegovo pozornost odtegniti od televizorja.
»Kakšni kondomi neki?« je vstal in vzel račun v roke. Oddaljil ga je od oči, saj za gledanje od blizu potrebuje očala.
»Na bencinski črpalki v Avtokomandi si kupil cigarete, žvečilke in Durex. Kaj si tam iskal? Zakaj kupuješ kondome?«
»Kaj pa ti je? Da nisi slučajno zbolela?« mi je rekel in račun vrgel na mizo. Gledal me je prezirljivo. Nisem vedela, kaj naj mu rečem. Grizla sem si ustnice, da ne bi zajokala.
»Kako, kurca, naj vem, od kod se je vzel ta račun? Kako pa sploh veš, da je moj?«
»V tvojem žepu je bil!«
»In kaj potem!? Morda sem ga v trgovini vzel po pomoti.«
To je imelo nekakšno logiko, a sem se spomnila na cigarete in žvečilke.
»Si pa kupil tudi cigarete in žvečilke?«
»Trapa zmešana, ali samo jaz kadim takšne cigarete in žvečim takšne žvečilke? Ne teži mi s takšnimi bedarijami!« je rekel in se znova zleknil na kavč z daljincem v roki. Še vedno namrščen.
Nisem vedela, kaj naj rečem, zato sem molčala.
»Spet ti in tvoje bedarije,« je jezno zamrmral. »Izmišljuješ si, prisluškuješ, brskaš, preverjaš.«
»Ni res,« sem mu odgovorila.
»Kako da ne!« mi je prezirljivo ugovarjal. »Zdravnika rabiš. Po mojih žepih si brskala.«
»Ni res. Samo preverila sem, ali imaš kaj po žepih, preden sem dala prat perilo …« a mi ni dovolil dokončati stavka.
»A res? Tudi mojega telefona ne preverjaš, kajne? Tudi moje elektronske pošte ne bereš, kaj?«
»To se je zgodilo samo enkrat!« sem se zlagala in začela v obupu jokati.
»Dovolj cmeranja, pacientka. Samo izmišljuješ si,« je rekel in vstal. Šel se je okopat. Čez pol ure me je poklical, da mu prinesem majico in hlačke in mu podam kopalni plašč.