V prvem delu knjige najdemo med drugim tudi polemike, ki v socializmu niso mogle iziti. Osrednji del knjige tvorijo spisi o kulturi, posebej o gledališču in poeziji. Pretežni, zadnji del knjige zavzemajo eseji zelo pisane in razvejane problematike, ki jih je avtor objavljal v letih 2010 – 13 kot mesečne prispevke v časniku Večer. Njihov skupni imenovalec je položaj delovnih slojev in kulturnih ustvarjalcev v novih, za zdaj še katastrofalno trajajočih kapitalističnih razmerah.
V knjigi najdemo kot posebnost štiri obsežne sklope epigramov, pesniške zvrsti, ki je po smrti najvidnejših epigramatikov Mateja Bora, Janeza Menarta in Igorja Torkarja na Slovenskem skoraj izumrla. Ervin Fritz goji satirično operjeno poezijo že vse življenje. Z njo se je počasi zameril tako rekoč vsej kulturni in politični sceni. V prvem razdelku pričujočega izbora z naslovom Sodobna zgodovina so zbrane puščice iz obdobja socializma, prevrata in kapitalizma in obravnavajo po večini politične zastranitve in politično zastranjene osebe. V drugem razdelku, Umetniška scena, nabada avtor po večini svoje sodobnike soustvarjalce. Tretji razdelek z naslovom Antijanšizmi pa je v celoti in z vso jedkostjo posvečen devijacijam v zvezi s pojavom proslulega političnega antijunaka in njegovihh sledilcev in častilcev. Zadnji razdelek, po Župančiču naslovljen Lahkih nog naokrog, vsebuje pisano paleto najrazličnejših odzivov na slovenski življenski in družbeni vsakdan z nevsakdanjo obilico seksa in politike ter značajskih in moralnih karikatur sodobnic in sodobnikov.
Nabodala a la Fritz, ki jih je množica tudi v publicističnem, večinskem delu knjige, bi morala po avtorjevih namerah napraviti to nadvse tehtno knjigo tudi zabavno.