Otrok vetra: Zgodbe življenjske modrosti

V našem neskončnem iskanju smisla življenja se izgubljamo v stranskih poteh in pozabljamo, da je smisel v tistem, kar radi počnemo, v ljubezni in domišljiji, v sanjah in presenečenjih, ali v veri, da zmoremo nekaj, za kar smo mislili, da ne bomo nikoli zmogli.

Zgodba Dojilja:

V najlepšem delu sveta je čudovita dolina. Krasi jo lepa reka, ki v svojem mirnem teku vijuga mimo travnikov in polj. Vipava. Ob njej in na bližnjih blagih vzpetinah čepijo ponosne starke. Primorske hiše. Boječe, tople, tihe. Kot plahe ptice so, poskrite nedaleč od ravnin.

Tam je živel rod nenavadnih žena, ki so odhajale v tuje dežele dojit tuje otroke. Žrtvovale so najlepši del materinstva, da je družina lahko preživela. Otroci takih mater niso odraščali v naročju, od mleka materinih prsi, zato so odrasli v samotne ptice. Daleč od svojih družin, v solzi in bolečini, so mlade matere prodajale svoje mleko.

V daljni deželi pri bogati družini se je rodila deklica, kateri je mati pri porodu umrla. Nekaj dni stara punčka se je radostno napajala iz bujnih prsi mlade dojilje, mile primorske žene, ki je doma pustila moža in leto dni starega sina. Po letu dni se je ta vrnila. Takrat dvoletni otrok se je kmalu privadil na svojo mater, a ona je še po dvajsetih letih zaznala odtujenost, ki je bila med njima. Del nečesa, kar je pripadalo njemu, je ostalo nekje daleč proč.

Nekega dne je bila presenečena nad nepričakovanim obiskom. Obiskala jo je lepa temnopolta deklica, ki jo je pred dvajsetimi leti dojila. Prišla je, da se zahvali svoji nekdanji dojilji. Njen sin, postaven fant, se je zagledal vanjo in se z njo poročil. Šele takrat je postal spet otrok svoje matere.

Samo mati zmore žrtvovati
vse za svojega otroka.
Zapusti ga, kar je nenaravno,
zada si največjo bolečino,
če je to nujno za njegovo preživetje.

O avtorju:

Rudi Kerševan se je rodil leta 1941 na Gradišču, v slikoviti vasici nad reko Vipavo, nedaleč od Nove Gorice. Otroštvo in mladost oziroma vse do svojih petdesetih let ostal zvest svojemu rojstnemu kraju. Potem ga je nemir, želja po nečem neznanem izvlekla iz varnega zavetja domovanja in ga pustila v razkošju izgubljenosti in dvomov, stanja, v katerem se poraja na stotine vprašanj in protislovnih odgovorov, a tudi neizpodbitnih spoznanj, tako univerzalnih, da se dotaknejo vsakega od nas.