Po cipresah diši

S smrtjo se skorajda koketno spogleduje, jo pri tem detabuizira, ji pogleda v oči in drobovje, se iz nje za hip celo malce ponorčuje, obenem pa ponuja vprašanja, odgovore in nova vprašanja o naših začetkih, koncih in vsem, kar je vmes.

V pisani galeriji zgodbenih usod srečamo profesorico zgodovine, ki pozablja končne letnice, upokojenega poštarja, ki na jesen življenja dočaka pisateljsko slavo, zlatega maturanta, ki opravlja prekarna dela, v zastave zaljubljenega konservativca … vse tja do nesrečnika, ob čigar smrti na plano udari neporabljena sreča in pogreb spremeni v zabaven dogodek.

Pripovedni slog začinja mestoma trpek, ironičen in včasih celo grotesken humor, ki prikriva ali pa neusmiljeno razgalja banalnost, ničevost in plehkost človeškega bivanja, po drugi strani pa nas včasih prekipevajoč, drugič mirno polzeč pripovedni tok opomni tudi na dragocenosti, ki jih reka življenja odlaga na naše bregove in ki jih včasih opazimo, drugič spet ne.

Eden lajtmotivov je tudi izguba oz. izgubljanje. Pa ne izguba svojca ob smrti, temveč zgodbe pred nas postavljajo različne temačnejše ulice človeških hotenj in hlepenj, beganj in stanj, v katerih smo včasih tako izgubljeni, da se tega niti ne zavedamo.

So Ciprese torej živa meja med vidnim in nevidnim? Ali simbolična meja med živim in mrtvim? Morda le slutnja tega, kar nas čaka na koncu naših smešno majhnih, a za nas tako velikih usod? Na ta in podobna vprašanja si bo bralec med branjem ali po njem odgovoril sam – glede na to pač, kako mu bodo zgodbe zadišale.