ŠE VEDNO NA PREPIHU: Pripovedi iz dežele med Logatcem in Črnim Vrhom, Uncem in Rovtami

Razvrščene so po v zbirki utrjenih razdelkih. Posebno mesto imajo – ker izražajo tako imenovani genius loci – roparske pripovedi, pa seveda zgodovinske, socialne in etnološke, v katerih se najneposredneje izražajo območne posebnosti. V zavesti Slovencev to nekoliko obrobno območje postavljajo v središče zgodovinske in prostorske prepišnosti, nekdaj posebej med Dunajem in Trstom, danes pa vpeto v sodobne družbene procese. Avtor – etnolog in novinar – je morda v zadnjem hipu tenkočutno prestregel spomine na pretekle dogodke in podeželsko kulturo, ki so jo vzdrževala številna kmečka in obrtna opravila, različne oblike furmanstva, spremljale pa so jih delovne, letne in šege življenjskega kroga s praznovanji, bogato znanje, veščine in modrosti. Z njimi so se ljudje prebijali skoz trdo vsakdanje življenje v okolju, ki mu narava ni prizanašala, kakor mu niso prizanašale razgibano zgodovinsko dogajanje in družbene spremembe.