Solznice

Pred nami je zbirka sedmih zaključenih enot – in čeprav se nekatere s svojo strukturo zelo približujejo noveli, druge bolj kratki zgodbi, je morda zanje najustreznejša kar okvirna oznaka ‘zgodbe’, ker se v njih na nenavaden, v sami pripoveni strukturi včasih zelo rahel, komaj opazen način nekaj z-godi (tako kot pravimo, da se nekaj ‘zmedi’, do konca ‘dozori’), to pa tako, da se nekaj ‘najde ob istem času na istem mestu’, kot nas o ‘zgodbi’ poduči Etimološki slovar. 

Na ravni celotne zbirke se te ‘z-godbe’ organsko vpenjajo v časovni lok, ki sega od srednjega veka, morda nekje v britanskem Walesu (uvodni Srednjeveški triptih), preko sledov dogajanj v drugi svetovni vojni na Poljskem (Rojstni dan), do (verjetno v glavnem slovenske) sodobnosti: ‘organsko’ ne le zato, ker se že omenjena prva in zadnja zgodba (Slovo) tematsko spenjata ob nekakšnem ‘vprašanju o Bogu’, še bolj zato, ker se nekje ‘na dnu’ vseh zarisuje isto temeljno občutje, morda zajeto že v nenavadnem naslovu Solznice. – iz premne besede Sama Krušiča.