»O, pa saj ni mogoče,« se nenadoma začudi. In ko še enkrat pazljiveje pogleda, med vejami akacije opazi zares veliko, belo grozdasto socvetje. Nenavadno za ta čas. Kdaj že je odcvetel maj, zdaj se že tudi poletje preveša v jesen. Kakor da nas hoče zapoznelo cvetje še enkrat spomniti na pomladni čas …
Ah, zapoznelo cvetenje … podobno je našemu hrepenenju, ko bi radi znova oživili davne dni, pa se potem vse naše prizadevanje izkaže zgolj za jalovo početje. Ravno tako nemogoče je, kot bi hoteli, naj reka obrne svoj tok in se naj vrača k svojemu izviru … k svojemu rojstvu.
O, pomlad … tista najbolj žalostna pomlad … pomlad brez sonca.
Ivan Žigart se je rodil leta 1939 v Miklavžu na Dravskem polju. Po opravljeni maturi na Klasični gimnaziji v Mariboru se je vpisal na ljubljansko Filozofsko fakulteto, in sicer na oddelek za slovanske jezike in književnosti. Po opravljeni diplomi je kot profesor slovenščine in ruščine najprej tri leta služboval na osnovni šoli, zatem na Gostinskem šolskem centru, zadnjih 27 let pa je poučeval na Srednji ekonomski šoli v Mariboru. Poleg rednega pedagoškega dela je vsa leta vodil dramski krožek, v domačem Kudu pa režiral in igral v številnih predstavah. Kar polnih 12 let je lektoriral mariborske Dialoge, prav tako je bil lektor pri slovenskih znanstvenih revijah Lex localis in Časopis za zgodovino in narodopisje. V mariborskem Večeru pa so mu objavili vrsto knjižnih ocen. Prve literarne objave je doživel v Mladih potih, kasneje je svojo kratko prozo objavljal pri Mohorjevi družbi, v Pisani njivi (v Kmečkem glasu) in Dialogih. Njegov prvenec Kar je reka naplavila mu je natisnila Založba Ved leta 2012.