Zgodbe prejšnjega tisočletja

Pravijo, da človek umre šele takrat, ko ga nihče več ne nosi v srcu. Če to drži, potem moja oma Roza še vedno živi, saj jo nenehno omenjam in sem res pogosto v mislih z njo. Bila je posebna ženska z izostreno intuicijo in senzibilnostjo. Imela je sposobnost zaznavanja nadčutnih stvari, bila je polna neke posebne, nadnaravne energije, iz katere je črpala modrosti in optimizem. Morda so se ji prav zato nenehno dogajale nenavadne stvari, o katerih nam je rada pripovedovala. Prav v teh njenih pripovedih še danes čutim njeno moč, zato sem se potrudila in po njenem ustnem izročilu zapisala zgodbe, za katere je vselej trdila, da so resnične. Zgodile so se njej ali njenim najbližjim. In ko je bil dan pri kraju in je s svetlobo vred legel k počitku, smo se otroci posedli na posteljo okoli nje in ji prisluhnili. Njene pripovedi so nas tako prevzele, da smo z odprtimi usti poslušali njene resnične dogodivščine.

O AVTORICI

»Zdenka Detiček Opič je svojo nadarjenost za pisanje začutila že zelo zgodaj, v osnovni šoli. To se je nadaljevalo skozi njena mladostna leta, po tridesetem letu pa se je intenzivneje lotila pisanja, predvsem pesmi in zgodbic.

Leta 2009 je izšla njena prva pesniška zbirka z naslovom Nasmeh iz spomina, ki jo je izdalo Kulturno-umetniško društvo Janko Živko Poljčane ob 90-letnici delovanja. Zdenka je aktivna članica tega društva že preko 22 let. Rada ima pravljični svet, zanimajo jo zgodbe iz življenja njenih bližnjih. Tako je leta 2010 v samozaložbi izdala prvo knjigo s tremi didaktičnimi pravljicami, ki jih je tudi sama ilustrirala in so bile med otroki, starši, vzgojitelji in učitelji dobro sprejete. Leta 2013 je, prav tako v samozaložbi, izdala še drugo knjigo s tremi zgodbicami – pravljicami. Te so prav tako ilustrirane, njihova posebnost pa je, da so dvojezične, zapisane vzporedno v slovenščini in angleščini. Zgodbice so v angleščino prevedli študentje Filozofske fakultete v Mariboru.

Pisanje je njen drugi svet, kjer je lahko to, kar je. Kjer je nič in nihče ne moti. Spajanje resničnosti z domišljijo ji gre najbolje od rok. Kot bi na bilke sadila cvetove. In življenje se zdi lepše.«