Pričujoča Kronika zablode je neke vrste kombinacija avtobiografije, potopisa in političnega komentarja.
Ceprav se junakova zgodba začne že v otroštvu, je glavni poudarek na iniciacijski preizkušnji mladega fanta, ki je poslan na služenje vojaškega roka v povsem drugačno kulturno okolje. Pripovedovalec iz mladosti potegne črto oz. rdečo nit, tu so zametki tistega, kar se mu kasneje mogočno razkrije v vseh svojih razsežnostih: emblemi socializma, kult osebnosti, konkretneje oboževanje Josipa Broza Tita, ki se kaže npr. v neučakanem pričakovanju njegove bežne vožnje mimo osnovne šole z obveznim mahanjem pionirčkov na obeh straneh ceste, srečanje z narodnim herojem, sprejem med pionirje. To so znaki tiste socialistične ikonografije, ki so nam mnogim zaznamovala otroštva, zato bodo v bralcih, ki so doživeli tiste čase, nedvomno vzbudila manjšo ali večjo stopnjo identifikacije ali vsaj primerjavo z lastnimi doživetji, za mlajše pa bo zelo ilustrativen prikaz bližnje preteklosti.