Obenem izpostavljajo moč Zajčeve pesniške besede, s katero je zaznamoval tudi razvoj slovenskega modernega gledališča z globoko kritično ostrino. V tretjem delu so izbrani nekateri redki spominski utrinki na Daneta Zajca, ki beležijo zadnja leta njegovega življenja. V zadnjem delu so ponatisnjeni trije zapisi Daneta Zajca, ki zaokrožujejo celoto knjige z žalnim tonom: to sta predvsem pesnikov govor ob grobu Gregorja Strniše in njegovo besedilo ob smrti Marjana Rožanca. Knjigo zaključuje Zajčev govor, ki ga je imel na slavnostni podelitvi Prešernovih nagrad prelomnega leta 1992 in odstira pesnikov radikalen pogled na slovensko kulturo; z živo pričujočnostjo Zajčevega zaostrenega glasu pa dosega namen te knjige. Prispevke v monografiji dopolnjuje bogato slikovno (fotografsko, rokopisno) gradivo.