Barve časa

Alenovi prvi zapisi, z ljubezensko in uporniško tematiko, so nastajali sramežljivo in skrito. »Kasneje so postali moj dobri duh pravljičnega sveta odraslih. Kot se spominja, sta ritem in harmonija pri njem že dokaj zgodaj sami našli besede in nastale so prve skladbe. Mnoge imamo že v ušesih v izvedbi skupine Aliens, v kateri (so)ustvarja že 30 let, na primer pesmi Tujec, Na križišču cest, Ključ in druge. Kot ugotavlja sam, nekatere pesmi dejansko oživijo šele z glasbo, druge si enostavno ne pustijo nadeti not. »Vedno pa je v ospredju sporočilo, zgodba, življenjska situacija. Včasih je tema avtobiografska, včasih izmišljena, včasih socialna ali pa preprosto zabavna,« pravi.

V Mitrovićevih očeh so ustvarjalne in umetniške duše predvsem »ljudje s povečano potrebo po komunikaciji«, kar nedvomno velja tudi za radioamaterje. »Imam srečo, da lovim ravnotežje in poslovno-strokovni vidik delovanja dopolnjujem s hobiji, ki so moja velika strast. Glasba, še posebej v avtorskem kontekstu, je eden izmed njih.«Ob branju strokovne literature vedno najde čas tudi za leposlovje in poezijo. Ljubezen do slednje je najbrž podedoval po mami, ki je tudi pesnila, čeprav resda bolj na skrivaj. Avtorjev, ki so mu blizu, je preveč, da bi jih naštevali, dušo mu pobožajo tako Šalamun, Pavček in Zlobec kot Predin, Balašević in Dylan.

Avtorjeve pesmi o življenju, »belem in črnem in vseh razpoloženj vmes« v knjižici dopolnjujejo umetniške fotografije Aleša Nanuta. Kot celota pa, je zapisala Sanja Pregl, »govorijo zgodbe, ki so večne in vsesplošne, hkrati pa se v tem posebnem trenutku vsakemu od nas kažejo drugače.«