O avtorju:

Valentin Cundrič, skrivnosten in vznemirljiv avtor je starosta slovenskega samozaložništva in lo- fi estetike. Njegova pesniška pot se pričenja v sredini 50ih let, ko objavlja v vseh pomembnejših literarnih revijah, pesniški prvenec Pojoči grm pa izda leta 1961. Njegov pesniška pot, ki se prične z novoromantičnimi pesmimi, ga vodi v modernizem. Konkretne bivanjske situacije zamenja govorica mitičnega in mitološkega, hkrati pa se formalno vrne k trdnejšim, celo klasičnim pesniškim formam. Ta težnja doseže vrhunec v sonetizmu poznih osemdesetih in dobršnem delu devetdesetih let, skozi serijo sonetnih vencev izdanih v samozaložbi. Leta 1998 tako izide Slovenska knjiga mrtvih, v kateri so sonetni venci združeni v sonetni venec. Ob tem je pomemben tudi kot pisec, večkrat magične, proze in zgoščene esejistične misli. Gorenjsko Prešernovo nagrado je prejel 1980, naziv častnega občana Jesenic 2011, nagrado za življenjsko delo Zveze slepih in slabovidnih Slovenije pa 2019.

***

Gosje pero
in kreda.
Na lubju
rešena beseda,
ki gre od ust do ust,
od soseda do soseda.

***

Kdor me zaničuje,
naj se ne kesa.
Sebe potulčuje.
Sebe in oba.
Res pa ni nobene nuje,
da me rad ima.

***

Brez kraja
hišni svetnik.
Brez dežele
deželni zavetnik.
Seveda z bogom
isti letnik.