Bila sem jezero

Bila sem jezero je prvenec Aiko Zakrajšek, zmagovalke Festivala mlade literature Urška 2024. Gre za poetično zbirko, ki bralca vodi skozi stanje notranjega zaznavanja, samote, sprememb in ponovnih zorenj.

Avtorica s premišljenim in občutljivim jezikom gradi podobe, ki odsevajo intimne prehode in notranje slike — od utripa telesa do širših metafor, ki kažejo na večplastnost izkušenj in odnosov. Ta zbirka ni le niz pesmi, ampak premišljen razmislek o tem, kako se doživlja, sprejema in prepleta lastna notranjost s svetom okoli nas.

Besedila v pesniški zbirki se odlikujejo po neposrednosti, dodelani metaforičnosti in ritmični občutljivosti, ki bralca ne popelje le skozi posamezne verzne slike, temveč skozi celosten introspektivni prostor. Izhajajoč iz močnih čutnih zaznav in osebnih refleksij, zbirka odpira vprašanja spomina, prebolevanja, napetosti med prisotnostjo in odsotnostjo ter tistimi trenutki, ko se notranje in zunanje dotakneta drug drugega.

Pesniški jezik je hkrati jaz + svet, kar daje zbirki univerzalno resonanco, ki nagovarja bralce z različnih življenjskih perspektiv — od tistih, ki iščejo besede za lastna čustva, do tistih, ki se v poeziji preprosto radi izgubijo.

O avtorici:

Aiko je študentka, avtorica in ustvarjalka, ki se že več let udejstvuje na področju književnosti, gledališča in filma. Kot igralka je sodelovala v prvi generaciji projekta Mlado Mladinsko, soustvarjala je prvo edicijo filmskega festivala Kinotrip, leta 2024 pa je postala uršljanka leta. Poezijo piše že od trinajstega leta.

Aiko je izjemna opazovalka ljudi in sveta. Bila sem jezero je preplet teh mnogih opazovanj, je mozaik tisočih trenutkov in skrivnih misli. Je poskus dihanja pod vodo, v globini, ki skriva nešteto drobnih resnic. Je glas, ki te potegne bližje, k temu kar smo, k nam.

Iz spremne besede:

»Zgradba zbirke Bila sem jezero nas spominja deloma na proces pri paničnemu napadu: vdih – štej do deset – izdih, kot da je proces pisanja pesmi pri Aiko Zakrajšek subtilen panični napad, ki nas iz občutkov hiperventilacije in strahu pred bližino smrti pravzaprav skuša približati življenju in dihu, občutku, da smo živi kljub trenutkom strahu in stika z lastnim minevanjem ali še da postanemo nekako bolj živi, ko nas telo kot pri paničnem napadu prisili v zavedanje, da smo tukaj in zdaj, da se vrnemo vanj in da se vrnemo vase. In ravno v takšnih trenutkih pesem vstopi v svojevrstno resničnost. Kot da bi pesmi Zakrajškove kričale kot v filmu Alejandra Jodorowskega, Poesia Sin Fin, kjer zakriči: Živi! Živi!

Njene pesmi so kot kratki filmi, ki se pomikajo med ljudmi po usrani Čopovi, tudi na javnem prevozu ali pa med prenašanjem gajbic za pivo, pa tudi na UKC-ju, na WC-jih, na jezeru. Pogosta umeščenost v prostore, ki so nekako drugačni, deloma zaznamovani, izžareva tudi lastno, osebno umeščenost v svet. Z nežno, a hkrati silovito govorico se pred nami razpira tolikšna raznoterost življenja, da ji včasih komajda sledimo ….« – Dihanje skozi sebe in svet (mag. Katja Gorečan, pesnica, pisateljica in dramaturginja, ki je mentorirala in uredila zbirko)