Dihotomija dihanja

V pesmih je namreč najti nizanje podob, ki z natančnostjo naštevanja ustvarijo skupni kolaž utrinkov nekega dne ali daljšega časovnega obdobja. To je poezija dihanja in dvojnosti – in oboje dvoje je kot pretočnost. Pa vendar ta ni lahkotna. Gre za (za)dajanje utripa in misli, ki jih zmore nositi subjektka, jih konkretizirati s specifičnim pesniškim glasom. Ta pesniški tok je po eni strani ciničen in provokativen, po drugi pa priznava svojo krhkost in odklonskosti (ali binge, izraz ki ga namerno ne želi prevesti). (Tonja Jelen)

Sara Nuša Golob Grabner (1994) živi in ustvarja v Mariboru, kjer tudi študira umetnostno zgodovino in angleško književnost ter jezik na Filozofski fakulteti Maribor. Deluje kot fotografinja in pesnica. Imela je pet samostojnih razstav (MKC Slovenj Gradec leta 2012, Čajnica Peč 2013, dvakrat v Kmkc Kompleks, leta 2013 in leta 2015, UKM 2020 ). Dvakrat je razstavljala v okviru festivala Transgeneracija v Cankarjevem domu in sicer leta 2009 in 2010. Objavlja v Odsevanjih, v Litru jezika, na LUD Literatura, na Koridor – križišča umetnosti, na Psevodpoetih v Novem zvonu, reviji Primus, reviji Mentor ter na Kulturno medijskem centru Slovenija. Septembra 2018 je začela delovati kot avtorica in urednica pri Kulturnem centru Maribor. Leta 2019 je izdala pesniško zbirko Gnijoče rože. Dela tudi kot kustosinja in urednica.

Bivša femme fatale

Tiho so me žrli
in jaz sem bila od tega sita,
ker me je bilo vedno manj.
Gibanje risanja v pesek
se mi je iztekalo
naravnost v grlo.
Risala sem pejsaže indigo pokrajin
na steno,
fresco,
fresco-secco,
oboje brez predznanja.
Ornament fatalnosti
je tiha skrivnostnost.
Zdaj ugriznem v vsak vonj
in ga izpljunem.
Fatalnost
ne pove, kdaj je dovolj, kdaj je preveč,
kdaj se moškost zatakne v očeh
in zvije na frekvencah hotenja.
Tiho so me žrli,
dokler sem znala biti tiho.