Čeprav je Empedokles mislec arhaičnega grštva, čigar delo je najbolje ohranjeno, je med izvirnimi fragmenti težko najti takšnega, ki bi med raziskovalci ne izzval diametraino nasprotnih interpretacij. Položaj postane še toliko bolj brezupen, ko se povzpnemo nad raven posameznih fragmentov in poskušamo njegovo misel zaobjeti kot celoto.
Kakor vse druge je tudi pričujoča interpretacija, ki spremlja prevod Empedoklovih fragmentov, mestoma nepopolna in odprta, vseeno pa verjamem, da napotuje v pravo smer. Temelji na predpostavki, da je bilo zgodnjegrško dojemanje tega, kar navadno imenujemo bivajoče, korenito drugačno od našega. V obsežni sekundarni literaturi, ki se zvečine odlikuje po filigranskih analizah posameznih odlomkov, misli kot celote pa se dotika na zelo anemični ravni, je slednje le redko ozaveščeno.
Izvirni Empedoklovi fragmenti so skupaj z nedavno odkritimi papirusnimi odlomki v slovenščino prvič prevedeni v celoti. V zvezi s tem je treba poudariti, da je celotno besedilo grškega izvirnika ohranjeno v homerskem heksametru, ki ga v slovenskem prevodu predvsem zaradi vsebinskih razlogov ni bilo mogoče ohranjati. V pričujoči izdaji je pesniška razsežnost izvirnika, vsaj na simbolni ravni, kompenzirana s tem, da je prevod Empedoklovih fragmentov uvrščen v zbirko Poezije.