Kmalu po vojni je Marija spet hodila v spodnjo Istro po jajca in drugo robo; zdaj nič več z oslom, bisagami in plenerjem. Šla je do Zazida, tam sedla na vlak in se odpeljala v Pazin. Po okoliških vaseh je potem nekaj dni odkupovala le tisto, kar se je dalo pretihotapiti preko meje v Trst. Ni pa skrivaj vodila ljudi preko meje. To so delali drugi, predvsem moški. Med njimi je bil tudi njen brat … Neke noči so pridivjali v Gračišče družeti in aretirali nekaj domačinov, med njimi Marijo. Večino so kmalu izpustili, nje pa ne, ker ni in ni hotela izdati imen Istranov, ki so čez strogo zastraženo mejo med Jugoslavijo in Cono B tihotapili begunce, večinoma Italijane.

Roman, ki opisuje razmere in resnične dogodke v ženskem zaporu ter obuja spomine na medvojna leta v Istri, predstavlja enega najpomembnejših slovenskih romanov 20. stoletja. Prvič je izšel leta 1993, nato v ponatisu in nekoliko prenovljen leta 2004. Ta izdaja je obogatena z avtorjevim predgovorom, v katerem prvič spregovori o okoliščinah, ki so spremljale prvo objavo tega romana.