Avtor o knjigi: Ko sem jeseni 2010 po sili razmer opustil redno službo in se vrnil v samozaposlitev, se je pipica besed in glasbe na široko odprla. Prej kakšno leto zaradi službenih obveznosti nisem kaj dosti pisal, čeprav sta izšli zbirka Iztočnice in plošča Tekoma, a s pesmimi, ki so bile posnete in napisane že prej. S tem ne trdim, da zdaj navdiha ne bi več zamenjal za redno zaposlitev; nasprotno, navdih itak ostaja. Poleti in jeseni 2010 sem precej poslušal glasbo Johna Prinea in, sveže poročen, napisal ploščo Zeitgeist, iz nje pa so prišle prve pesmi in tudi zamisel za Huzarja. Po treh letih pisanja sem zbirko dal v predal in čakal na priložnost, da bi jo obelodanil. Priložnosti se reče julij 2020, redno službo pa še vedno iščem, ker mi Prešernova teza “on živi, umrje brez dnarja” ni nikoli šla v račun, saj ima občutek samoohranitve in preživetja prednost, čeprav je biti na svojem na videz fino (če bi se, seveda, tudi pravično nagrajevalo), čeprav se nisem nikoli razprodajal in čeprav nekateri še vedno mislijo, da rad škrebljam in godem iz nekakšne “umetniške drže”, česar nisem nikoli maral, saj sem vselej pisal iz nuje, ne za imidž shiranega pesnika, samega proti svetu. Vsak delavec je vreden svojega plačila, pravijo, in vselej sem rad tudi jedel, zbiral vse mogoče stvari in tudi moja od rojstva dana diplegia spastica zahteva določeno mero (tudi materialnega) udobja. Pesmi pa so vedno nastajale same od sebe in se oblikovale v koncepte; Huzar se je tako oblikoval v mojo najobsežnejšo zbirko po letu 1990, čeprav je prvi koncept vseboval okrog 200 pesmi v dvajsetih razdelkih po deset. Ker nisem nikoli objavljal zaradi objavljanja samega, ampak zgolj takrat, ko sem imel kaj povedati, sem počakal, da se je zbirka iztesala v 120 +1. Tak Huzar je še vedno, kljub desetletju, ki je za njim, podpisan s ponosom.