Zbirka zgodb obsega šest kratkih zgodb, ki obravnavajo teme smrti, umiranja, bolezni, zalezovanja, identitete, odtujenih odnosov, nasilja nad šibkejšimi, transseksualci in transvestiti, teme nadzorovanja, kaznovanja in seksualnosti. V zgodbah je avtobiografski moment vseskozi prisoten, zgodbe so napisane prvoosebno, skozi njih pa Nataša Sukič beleži svoja opažanja in reakcije na svet, ki jo obdaja. Izbiro poetičnega naslova zbirke avtorica utemeljuje skozi misel in izkušnjo, da lahko homoseksualci in transseksualci "v polnem smislu zaživimo, se izrazimo šele na ‘sceni’, med sebi enakimi. Takrat smo kot nočne rože, ki razprejo svoje cvetove v temi, daleč proč od ostrine dneva, proč od kanibalov, njihovih neusmiljenih oči".