Korenine in krila Tatjane Pregl Kobe je pesniška zbirka, ki skozi intimno, filozofsko in čustveno intenzivno poetiko raziskuje človekovo notranjost, spomin, čas in občutek pripadnosti.

V središču zbirke stojita podobi korenin in kril — dveh sil, ki človeka hkrati zasidravata in osvobajata. Korenine predstavljajo izvor, spomin, dediščino in izkušnje, iz katerih rastemo, medtem ko krila simbolizirajo gibanje, iskanje, preseganje in možnost notranje svobode.

Pesmi se gibljejo med osebnim in univerzalnim, med telesnim in metafizičnim, med vsakdanjim trenutkom in širšim razmislekom o življenju, minevanju ter človekovem mestu v svetu. V njih se prepletajo motivi časa, vode, narave, ženskosti, umetnosti in mitologije, pri čemer poezija ostaja hkrati nežna in pretresljiva.

Kot v spremni besedi poudarja Tonja Jelen, zbirka ne govori le o enem samem jazu, temveč nagovarja tako posameznico kot skupnost. Njeni verzi odpirajo prostor notranjega nemira, spoznanja in tihe vztrajnosti, iz katere lahko človek znova raste.

Korenine in krila je poezija o ranljivosti in moči — o tem, kako človeka oblikujejo njegove korenine in kako daleč ga lahko odnesejo njegova krila.

📌 Za bralce, ki jih zanimajo:

• sodobna slovenska poezija
• intimna in filozofska poetika
• poezija o ženskosti in identiteti
• lirična refleksija časa in spomina

✍️ O avtorici:

Tatjana Pregl Kobe je pesnica, pisateljica, publicistka in umetnostna zgodovinarka. V svojih literarnih delih pogosto prepleta intimno izkušnjo, kulturni spomin, umetnost in razmislek o sodobnem človeku.

Njeno pisanje zaznamujejo senzibilnost, bogata metaforika ter izrazita povezanost z likovno umetnostjo, filozofijo in vprašanji identitete.

Iz spremne besede Tonje Jelen: 

Pesniška zbirka Tatjane Pregl Kobe Korenine in krila se razgrinja v vsej prostrani bolečini najrazličnejših spoznanj. Korenine so temelj, ki vplivajo na to, kako in kam bo posameznika neslo v življenju. Če so spodsekana, odleti brez pravih zasnov navkljub močnim krilom. Če so korenine trdno zasajene, pa jih krila lahko nesejo še v tako močnem vetru. In prav ta poezija se zasaja globoko in dokazuje, kako močno se zasidra in hkrati daje moč za rast naprej. Vse se sestavlja in vse je povezano – zato je tako nujno, da se posvečamo vsakemu hipu in času, temu velikemu razkošju, o katerem piše. Čas je v pesmih sestavljen iz vode, fizike, filozofije, življenja, vsega, kar barva in dopolnjuje tukajšnje in onkrajšnje bivanje.

Umetnost je in mora biti čudež. Čeprav prihaja strah, čeprav se vračamo iz slike v sliko, za nami ostajajo sledi in znamenja, se odmislimo, rojevamo bogove in boginje, je v nas nemir, se bližamo daljini, se znajdemo v primežu mitov, se bomo vedno znašli kot individuumi sredi drobnih zrnc spoznanj. Z njimi lahko hranimo um in telo, poganjamo življenje samo, naše in tuja zraven, saj to ni le pesniško delo, ki bi govorilo o enem samem jazu. Tako prefinjeno in pretresljivo izpisani verzi nagovarjajo posameznico in skupnost. Ne morem odmisliti nevidnih magdalenic, ki zabadajo v pesnico in jo držijo v večnem spoznanju, kaj vse še lahko je.