KROŽNICE VEČGLASNIH TIŠIN

Tinka Volarič ima namreč pogosto uvide; njen pogled seže pod skorjo stvari. Pesnica ima torej zaradi – posebne senzibilnosti – svojevrstno misijo: podobno kot Kandinski, ki je vstopil v svoj atelje in odkril, da na glavo obrnjene slike delujejo bolje, nam razkriva, da sta milina in tišina pravzaprav močnejši in odmevnejši od klica sirene. Šele ko je zaobjeto, da je neizrečeno pomembno na enak način kot izrečeno, šele ko teče tiho oko kamere,lahko doumemo, da je v resnici vse že tu: vojolične glave radiča, roženkravt, topla tema, vrane, ki vzletajo nad rumenim poljem. Ta svojevrstna težnja po celostnem svetu, deljenju samote, molčanju z vsemi stvarmi proizvede ne samo cikličnost, temveč že pravlljični labitint neskončnosti. Zanj pa se ima Tinka Volarič, ne glede na to, koliko so njene pesmi tudi pesmi o zapuščanju lastnega plemena, zahvaliti predvsem periferiji, iz katere izhaja in od koder presoja svet.