A kljub vsemu in v posmeh pravkar zapisanemu se iz zbirke v zbirko vzpostavlja neka edinstvena metamorfozičnost znotraj avtopoetike. Po reintronizaciji kralja Soneta, po jambiziranju slovenskega verza, po takorekočnostih in imaginaciji stotih mest – Lahkoda, morebiti, mogoče, namara, čemune … Izpisovanje koprenaste meje med resničnim in imaginarnim, med doživetim in izsanjanim je v teh pesmih morebiti bolj trdno, bolj pričujoče kot kadarkoli poprej v Jesihovi poeziji. Piruete misli in glasu ne odplaknejo ontologije snovnega in nesnovnega, prej nasprotno, jo naredijo za tisto, kar je in ni, oziroma kar je, ker je zgolj morebiti. Lepše povedano: lahkoda.