Prav s pozicijo tretjeosebnega in kolektivnega lirskega subjekta, ki jo avtorica uporabi (gotovo nenaključno) v tej pesniški zbirki, kar ustvarja neke vrste oddaljenost, po drugi strani pa še poudari, da kljub temu, da so te zgodbe ostale zasidrane v preteklosti in so danes aleksandrinke in njihove žrtve na videz nekje zakopane in pozabljene v puščavskem pesku, je žrtev, ki so jo bile pripravljene plačati, cenjena in priznana.
Njihova življenja in odrekanja (tudi lastnim otrokom), niso bila zaman. Družine so z njihovo pomočjo tako lahko ostale na svoji zemlji, otroci so odrasli na svojih domovih in niso trpeli prehudega pomanjkanja (če seveda izvzamemo tisto čustveno) in zemlja je ostala v lasti domačinov.
Dediščino njihovega odrekanja in žrtev uživamo še danes. Srce parajoče zapuščanje s soncem ožarjenih gričev, z upanjem in silno vero v srcu, ni bilo zaman.
dr. Megi Rožič
… Poezija o aleksandrinkah ni zgolj zbirka zgodb o posameznih ženskah, ampak tudi portret časa, ki je zaznamoval številne slovenske družine. Kljub temu pa zbirka ostaja izjemno intimna in osebna, saj vsaka pesem odpira okno v dušo posameznih žena, njihovega trpljenje, ljubezni in hrepenenja. Zbirka pesmi tako ni le literarno delo, ampak tudi zgodovinski dokument, ki nas opozarja na pomen in vrednost močnih ter pogumnih žensk, ki so si prizadevale za boljše življenje, a je njihov trud marsikdaj prekrila koprena pozabe. Kot je zapisala avtorica v uvodu: “Prašne zavese spomina prekrivajo preteklost, skozi katero pršijo drobci v sedanjost in prihodnost. Lebdijo, se iskrijo, spominjajo in včasih opominjajo.”
Iz obrazložitve založbe Družina ob nominaciji zbirke za nagrado Svetlobnica za leto 2024.
O avtorici:
Darinko Kozinc je mehkoba vipavske pokrajine oblikovala po svoje: ljudje in dogodki ob meji zaznamovani s sledovi in tragiko zlasti dveh vojn, fašističnega nasilja in upora, aleksandrinstva, neprodušna meja v kasnejšem razpiranju…pa so neizčrpen vir za literarno ustvarjanje.
Darinka Kozinc je po poklicu univ. dipl. inž. lesarstva in magistra znanosti. Že kot študentka je začela delati na letalu pri Inex Adrii Aviopromet, nato se je zaposlila kot predavateljica strokovnih predmetov, kasneje je bila dolgoletna ravnateljica Srednje lesarske šole Nova Gorica, prva predsednica KS Solkan in tudi prva profesionalna podžupanja občine Nova Gorica.
Prve objave svojih pesmi je doživela že kot osnovnošolka, kasneje pa je pisala poezijo in kratko prozo za šolske časopise in revije (Antena, Mladina, Ognjišče …). Objavljala je v Primorskih srečanjih, na radiu Trst A, Mladiki, Govoriških zapisih, Književniku, Zvonu, Nebulae, v Cicibanu, Cicidoju, Trobentici, Zmajčku in Mladem rodu. Je avtorica številnih strokovnih in dveh znanstvenih člankov s svojega strokovnega področja (Les-Wood, Lesarski utrip, Korak). Njena literatura je bila predmet diplomskega in magistrskega dela na Univerzi v Brnu (besedila o aleksandrinkah) in predmet proučevanja na Univerzi v Novi Gorici. Sodelovala je tudi z avtorskimi teksti v različnih zbornikih. Njena knjižna dela za odrasle in otroke so izšla pri različnih založbah (tudi kot e-vir), določene pravljice so bile posnete, dramatizirane in uprizorjene. Nekatere njene knjige so prevedene v srbski, angleški, italijanski, češki, arabski in francoski jezik. Ker je tudi amaterska slikarka, je ilustrirala nekaj svojih slikanic, njene risbe pa krasijo tudi dela drugih avtorjev. Na Japonskem je bila trikrat nagrajena za ilustracijo na temo narave.
Živi in dela v Solkanu in je predsednica Društva za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink in Goriškega literarnega kluba GOvoRICA in pododbora Društva slovenskih pisateljev za Primorsko in zamejstvo, poleg tega pa tudi članica Društva slovenskih pisateljev, Slovenske sekcije IBBY za mladinsko in otroško literaturo ter Slovenskega centra PEN. V zadnjih dveh organizacijah je članica nadzornega odbora.
