Pesniške podobe Kätlin Kaldmaa so konkretne in skoraj otipljive, telesne in izredno čutne, ustvarjajo občutek velike bližine nagovarjajoče(ga), hkrati pa bralko ali bralca nagovarjajo tudi duhovno in simbolno, razveseljujejo s svojo igrivostjo, resnijo s svojo bolečino, krepijo vero v ljubezen kot tisto prvinsko silo življenja, ki ne zmore zaustaviti zla izničevanja sebe/drugega, a zmore pomagati srcu ali duši, da ne klone, da se mu ne preda in da vztraja v svoji odprtosti, zaupljivosti, na videz naivni veri v dobro, v možnost ljubečega sobivanja.
O avtorici:
Kätlin Kaldmaa (r. 1970) je vsestranska literarna ustvarjalka, prevajalka, literarna kritičarka, ob tem pa tudi dejavna soustvarjalka kulturnega prostora v Estoniji, kjer je kot predsednica oživila estonsko združenje PEN. Predvsem pa je pesnica. Doslej je izdala štiri pesniške zbirke, roman, zbirko kratkih zgodb, štiri otroške knjige in dve avtobiografski deli. Njene pesmi so prevedene v več kot trideset jezikov.
Nekaj odlomkov:
reka ljubezni
rada bi stala s tabo na začetku reke,
kot sem že enkrat,
zgoraj, visoko, na gori,
ob modri vodi,
ki počasi curlja iz prosojnega ledu,
čistega belega snega,
in jo pila,
hladno kot večnost,
nobenih obetov večne mladosti,
le
potrpljenje,
vredno
bogov.
***
Moj bosanski ljubimec
(…)
Moj bosanski ljubimec ima
ljubezensko zgodovino.
Kolikor vem,
je imel rad
punco v rumenem krilu,
fanta v sedmem razredu,
ki je risal nepredstavljive prostore,
psa brez imena
(prav zato so ga imeli radi),
žensko, ki je znala
potoniti v naslanjač,
in deželo,
ki je zardela v jeziku živega ognja.
(…)
***
deželo odkrivaj počasi
(…)
deželo odkrivaj počasi, vdihavaj jo, dokler te ne zabolijo pljuča, oblizuj njeno slano površje, požiraj jo, oblikuj glinaste može na njenih mejah, najdi prostor za svoje prste, svoje dotike, ta dežela te je čakala. prebudi se in začuti njeno premikanje, začuti njen prvi vdih, začuti, kako pospešuje, ko se vrtinči med galaksijami, daj tej deželi svojo popkovino, svojo posteljico, to je dežela, ki se ogreva počasi. deželo odkrivaj počasi, pod temi plastmi je srce, pod vsem tem ledom je toplota, je gibanje pod vsem tem mirovanjem, je celota pod vsemi temi razpokami.
(…)
***
deklaracija ljubezni
(…)
in rada bi zaspala ob tebi in izvedela, kako ti to počneš, kateri vrsti gibov sledi tvoj spanec. in rada bi se zbudila ob tebi in se izmuznila iz sobe in sedela ob vratih in poslušala zvoke, ki spremljajo tvoje prebujanje. in rada bi se zbudila ob tebi in ob tebi čakala, da se zbudiš, in opazovala, kakšni znaki življenja spreletavajo tvoj obraz. in ne bi rada, da bi te kaj ranilo, a rada bi poznala zgodbo tvojih brazgotin, tako da mi bo poznano to mesto z brazgotino in brez nje, kako je bilo poškodovano in kako je bilo pozdravljeno.
(…)
