Pri pesmih Alenke Kveder je treba najbolj paziti na odtenke, pomenske, poetične, njeni verzi pa, tokrat vezani v več razdelkov, so jedrnati, povedni in jasni. Pesmi so zvečine miniaturke, ponekod znotraj razdelkov vezane v podrazdelke pod posameznim naslovom – členjene, če vam tako bolj diši. Moja naloga ni razlagati, zakaj je tako, tudi ne – bognedaj! – interpretirati teh pesmi, to naj počnejo bralci.
Skušam zgolj opozoriti na nekatere kvalitete pesmi, ki ste se jim, če tole berete, že posvetili (ali pa ne, če najprej prebirate spremne besede). Kako je torej z o(d)pilki? Krušijo se od lune, v obliki pesmi, v obliki upovedanosti vsakdana, ki se nujno zaključi z nočjo, hkrati pa so ti zaključki dneva (kot dan sam) nujno tudi ironizirani, ne smemo jih vedno jemati usodno; navsezadnje pesmica lepi razpadle svetove in vpija svetlobo. Življenje je tudi odpiljeno, odpuljeno, noro, opledeno, divje, nepredvidljivo. In luno pesniki ponavadi jemljejo tako resno! Uh!