Klasična arabska poezija, ki se je povsem razvila že v 5. stoletju, novodobnemu času seveda ni več ustrezala, vendar so imeli pesniki zaradi njenega izjemnega in dolgotrajnega vpliva na arabsko književnost velike težave pri razvoju in uveljavljanju moderne arabske poezije. Staro klasično arabsko poezijo so najprej začeli spreminjati arabski pesniki, ki so živeli v tujini (vodil jih je libanonski pisatelj in pesnik Kahlil Gibran), libanonski literarni kritik Mihail Nuajma pa je prvi spodbudno ovrednotil nove pesniške poskuse in zamajal slepo zaverovanost v arabsko klasično poezijo.

Moderna arabska poezija je morala v prvi polovici dvajsetega stoletja na hitro prehoditi različne literarne smeri, da je ujela korak s sodobno svetovno poezijo. V nekaj desetletjih je razvila in preizkusila toliko literarnih smeri in načinov pesnjenja, kot jih je zahodna poezija v več stoletjih. Odprla se je tudi sodobnim zahodnim literarnim tokovom, ki jim je sledila preko izvirnikov in prevodov, ter samosvojim pesniškim eksperimentom.

Toda v bistvu je bila arabska poezija v prvi polovici 20. stoletja še vedno klasična, monorimna in dvostišna, še vedno jo je vodila magična enačba klasične arabske poezije, ki je skozi simetrično, čvrsto in uravnoteženo strukturo dajala Arabcem nezamenljiv občutek jezikovne lepote in čustvenega zanosa. Dolga stoletja je bila arabska poezija po definiciji edinstvena, uravnotežena, strogo monorimna in ritmizirana besedna umetnost. Vse, kar je kakorkoli in v čemerkoli odstopalo od tega, preprosto ni sodilo k poeziji. Pesniki so lahko razmišljali, se izražali in eksperimentirali le znotraj strogega, stoletja ustaljenega in utrjenega okvirja. Ker je bil klasičen način pesnjenja še v 20. stoletju močno ukoreninjen po vsem arabskem svetu, je bila vsaka, še tako neznatna sprememba grda in zmotna.

Pesniki si stare pesniške oblike niso upali spreminjati vse do konca štiridesetih let prejšnjega stoletja. Takrat sta mlada iraška pesnica Nazik Almalajka in iraški pesnik Badr Šaker Asajab prva objavila svoje pesmi, ki so zrušile klasično obliko kaside, kar je bilo tedaj naravnost šokantno. Pesniška zbirka pesnice Nazik Almalajke Pepel in črepinje (1949) uradno velja za začetek razvoja prostega verza v arabski poeziji in za mejnik v arabski literarni zgodovini.

Na literarno-teoretični in kritični ravni se je vnel krčevit in srdit boj med pesniki in kritiki, med tistimi, ki so kazali zanimanje in razumevanje za nove pesniške poskuse in so te spremembe podpirali, ter pesniki in kritiki, ki so prisegali na popolnost klasične arabske poezije in na nedotakljivost dvostišnega, monorimnega verza. Pesnica Nazik Almalajka je svojo zbirko pospremila s kratko uvodno besedo, s katero je želela opravičiti in pojasniti svoj literarni poskus, ne da bi predstavila koncept o novi poeziji, ki jo je pisala.