Najprej Beatli, ženske in otroci

Iz spremne besede:
Leta 1963 so Beatli izdali prvi veliki plošči, ki so ju naslednje leto v ZDA razkosali in izmaličili. A spodobi se, da se spomnimo izvirnih. Pričujoča besedila s skupnim imenovalcem v naslovu, ki povzema legendaren odgovor z ene beatlovskih tiskovnih konferenc, so navdihnili naslovi osemindvajsetih pesmi z obeh albumov, ki si ob petdesetletnici izida spet zaslužita čas za premislek. Navdih je bil raznolik, od bolj osebnih do manj osebnih tem, tako ali drugače, tu pa tam malce satirizirano, tu pa tam tudi ne, reminiscence, kot jih je sam Hogar Grozni dal …

A ob ponovnem, že kdovekolikičnem poslušanju vseh teh pesmi, si ne morem kaj, da ne bi ugotavljal, kako so Beatli na teh prvih ploščah ustvarili svojo najbolj iskreno glasbo, vse od mladostnih popevčic do robatih soulovsko-riteminbluesovskih predelav, vse tisto, kar so še bolj robato, neprirejeno za množične medije, ponujali v Liverpoolu in Hamburgu rokenrolovskim zaprisežencem. Potem so rešili rokenrol, tako se sliši, pravi in reče, tako je tudi zapisano. Skoz prednja vrata so nazaj pripeljali Perkinsa, Little Richarda in vaudeville, udarnost, klasiko in neobremenjenost, mi smo jih pa poslušali. Od uglajenih Bobbyja Vintona in Frankieja Avalona do hreščečih Lennona in McCartneyja je bil velik in pomemben korak. Celo Elvis se je nekolikanj zamislil … Pričujoča albuma si je vredno zavrteti na vinilu. Toliko o tem.
Tudi ta knjižica je (še) na papirju, v analogni obliki, z vsemi napakami in praskami. Vmes je petdeset let. Ravno dovolj, da nikoli zares ne odrastemo.