Notranjost zbirke italijansko pišočega švicarskega pesnika je oblikovana tako, da posamezne sklope ločujejo strani, ki so videti, kot bi jih nasprejal s črnim razpršilom, hkrati je na notranji strani platnic v enaki tehniki naslikana tudi senca človeka, ki bi se očitno rad nekam prebil. Takšen vizualni kontekst in konec koncev tudi domiselno oblikovana naslovnica, do polovice prekrita z zavihom, ki ga lahko odrežemo, uporabimo za kazalko ali pa mu namenimo kako drugo življenje, zelo natančno opiše tudi vsebino pričujoče zbirke.

V njej namreč srečujemo okruške zgodb migrantk_ov, begunk_cev, priseljenk_cev, s katerimi je pesnik v letih 2001–2003 preživljal vsakdan in od blizu spremljal, kako človek-migrant v tuji deželi postaja senca samega sebe, nekakšen hipen grafit na neprebojni steni, ob kateri je življenje skrčeno na osnovno preživetje oziroma čakanje na novo priložnost. Tovrstne (travmatične) zgodbe so del človeške zgodovine, a tudi (večno) aktualno dejstvo, ki se ga umetnost loteva od nekdaj. Nasprotna obala v tem torej ni izjemna, izstopa le po načinu, saj združuje glasove in usode res velikega števila migrantk_ov. Vsaka pesem ponudi poblisk v konkretno izkušnjo, zato so tudi večinoma opremljene z imenom, starostjo osebe in krajem, od koder je ta prebegnila.

O avtorju:

Fabiano Alborghetti je eden najbolj  uveljavljenih sodobnih švicarskih pesnikov, živi v kantonu Ticino in piše v italijanščini.