Semoličeva poezija kot le malokatera v našem prostoru dosledno in resno ostaja na ravni čim bolj zveste neposrednosti na nek način res le na videz, saj je resničnost, na katero se nanaša, tako spretno ulovljena v mrežo iz govorice, da tega skoraj ne opazimo, a le zato, da se po prebranem ta navidezna zlitost verzov in realnosti lahko izkaže za globoko razpoko v realnosti sami, v življenju, ki ga pesnik živi, v svetu, katerega del je.