Srečko Kosovel je z izrazno močjo in duhovito ostrino svojih pesmi navdihnil striparja, lutkarja in vsestranskega ustvarjalca Andreja Štularja, da je iz njih zgradil ritmične vizualne kompozicije, ki se iz stripa prelivajo tudi v druge načine upodabljanja. Ostri ritmi tako raziskujejo meje med besedo in podobo ter različne možnosti vizualne naracije, pri čemer Štular vsako pesem zgradi nekoliko drugače, izbere slog, ki najbolj ustreza njeni vsebini, obliki in razpoloženju, ter hkrati preigrava tudi različne tehnike.

Kosovelove impresije, ekspresionistične pesmi, konsi in utrinki njegovih misli so v Ostrih ritmih sopostavljeni likovnim elementom tako, da skupaj z njimi tvorijo enovito celoto. Pri tem se Štular ne poslužuje le risanja, ampak tudi zanj značilnega kolažiranja, zato so vizualne upodobitve posameznih pesmi pogosto sestavljene iz številnih elementov: izrezkov iz časopisov, koščkov tapet in plakatov, otroških risb in še česa. S tem pomene posameznih verzov obogati z novim kontekstom, z dodatnimi asociacijami, s čimer se prostor za interpretacijo poezije nikakor ne zameji, ampak le še dodatno razširi.

»Srečko Kosovel je velik. Njegova dela, pesmi, osnutki, utrinki … kipijo od energije in so včasih prav boleči v svoji mladostni neposrednosti. Iz njegovih zapisov sije resnica, osvetljuje svet, ljudi in njihove odnose. Kosovel ne občuti samo sočutja in otožnosti, pri njem so močno prisotni pravičnost, pogum, tudi predrznost. Iz ritma njegovih pesmi, melodije besed, pomena besednih zvez se čuti škripanje kraškega kamenja pod nogami, bučanje borov, hrup mesta, hrepenenje po ljubezni, bitje srca. Ljubezen do življenja v vsej njegovi polnosti in odtenkih in preprostost, s katero se izraža, je tisto, kar me pri njem navdihuje.« – Andrej Štular

O avtorjih:

Srečko Kosovel (1904–1926), pesnik Krasa in eden najpomembnejših predstavnikov slovenske poezije. Kljub temu da je umrl star komaj 22 let, je za seboj pustil bogat in raznolik literarni opus. Poleg bolj čustvenih in impresionističnih pesmi, ki jih je sam imenoval »baržunasta lirika«, je najbolj znan po ekspresionističnih in konstruktivističnih pesmih oziroma konsih, ki pa so bili prvič objavljeni šele 41 let po njegovi smrti v zbirki Integrali.

Andrej Štular (1967) je ustvarjalec, ki je dejaven na različnih umetniških področjih. Pri njem se dokaj enakovredno prepletajo področja ilustracije in stripa, slikarstva, kiparstva, fotografije in filma ter oblikovanja lutk in scenografij. Razstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah ter festivalih v Sloveniji in tujini. Izdal je šest avtorskih knjig: Lustri (2000), Kompost (2008), Živa sem! (2011), Bežimo, svet se podira! (2014), Kronike (2015), Medved (2019). Za svoja dela je prejel več nagrad.