Na to opozorijo že uvodni verzi: »Šele ko zapustiš močvirje, / opaziš lepoto hladnih ribnikov / in betonskih parkov. V tem / svetu ima vonj drugačen okus.« Močvirje simbolno predstavlja mlakužna preteklost v domači deželi, ki je vdelana v prečudovito zeleno naravo, a ima svoje pomanjkljivosti v človeški družbi, hladni ribniki in betonski parki pa predstavljajo nov svet, ki kljub drugačnosti nudi užitek in ugodje, čeprav skozi drugačen pogled, drugačno estetiko.
Pesniško zbirko sestavlja 21 pesmi: Prehajanje, Prikazni, Plimovanje smeha, Misliti Ku, Nekdo drug, Črni labod, Odsevati vase, Nočni obiski, Senčenje pomladi, Donim v brezčasje, Vlit sem v porcelan, Marioneta, Sanjiao, Krhlji spomina, Tujec, Noč naju glasno izgovarja, Jianzhi, Večer v Qufuju, Sence Shanghaija, Svet dima ter Mogočni novi svet.
Pesmi med sabo povezuje kitajsko-slovenski medkulturni motivno-tematski okvir, katerega tujosti razbija pripisan kulturni opombnik. Skozi celoto lirski subjekt prehaja od zunanjega k notranjemu ter razbija monotonost znanega in poznanega. Na osnovi sovplivanja vzhodne in zahodne estetike se pred očmi bralca dviga nov arhitekturni svet, ki preseneča v podobah, s katerimi se umika od obzorja pričakovanj.
Zadnja, enaindvajseta pesem, najprej razdre postavljen konstrukt razumevanja celote, nato pa ga na pogorišču preteklega »pričakovanega« ponovno zgradi skozi reinterpretacijo.
Pesniško zbirko sestavlja 21 pesmi: Prehajanje, Prikazni, Plimovanje smeha, Misliti Ku, Nekdo drug, Črni labod, Odsevati vase, Nočni obiski, Senčenje pomladi, Donim v brezčasje, Vlit sem v porcelan, Marioneta, Sanjiao, Krhlji spomina, Tujec, Noč naju glasno izgovarja, Jianzhi, Večer v Qufuju, Sence Shanghaija, Svet dima ter Mogočni novi svet.
Pesmi med sabo povezuje kitajsko-slovenski medkulturni motivno-tematski okvir, katerega tujosti razbija pripisan kulturni opombnik. Skozi celoto lirski subjekt prehaja od zunanjega k notranjemu ter razbija monotonost znanega in poznanega. Na osnovi sovplivanja vzhodne in zahodne estetike se pred očmi bralca dviga nov arhitekturni svet, ki preseneča v podobah, s katerimi se umika od obzorja pričakovanj.
Zadnja, enaindvajseta pesem, najprej razdre postavljen konstrukt razumevanja celote, nato pa ga na pogorišču preteklega »pričakovanega« ponovno zgradi skozi reinterpretacijo.
Jernej Kusterle (1987) je profesor slovenskega jezika, literature in kulture ter predstojnik Pedagoško-raziskovalne sekcije slovenistike na Fakulteti za evropske študije Univerze za mednarodne študije v Pekingu (BISU). Za svoje strokovno in znanstveno delo s področja slovenskega jezikoslovja in literarne vede je prejel »Prešernovo nagrado za študente« (2016) ter »Škrabčevo štipendijo« (2019/20).
Kot knjižni urednik je uredil antologijo jeseniških pesnikov Železarska lirika (2014), Emanuel Kolman: Zbrano delo (2016), izbor otroških iger Jelke Kusterle Vigenjc – za šolski oder (2017) ter izbrano delo Aleša Cveka Zapuščina (2018). Njegova zadnja avtorska pesniška zbirka Tipkopisi: Geneza je izšla leta 2016.
Njegove pesmi so objavljene na spletu, v več domačih in tujih literarnih revijah, zbornikih ter antologijah. Prevedene so v več tujih jezikov, kot so: angleščina, nemščina, italijanščina, hrvaščina, srbščina, makedonščina, kitajščina, albanščina in grščina.
S svojo poezijo nastopa na literarnih dogodkih ter festivalih doma in v tujini, za svoje delo pa je prejel več priznanj ter nagrad: je dvakratni finalist »Festivala mlade literature Urška« (JSKD; 2013, 2015), trikratni finalist »Pesniškega turnirja« (Založba Pivec; 2014, 2016, 2020), »Zmagovalec spletnega občinstva Pesniškega turnirja 2020« (Založba Pivec; 2020), »Zmagovalec literarnega natečaja Koronaekspresija« (Občina Miren-Kostanjevica in Turizem Miren-Kostanjevica; 2020) ter nominiranec za »Nagrado za najboljši literarni esej leta 2019« (KUD Sodobnost; 2019).
Kot knjižni urednik je uredil antologijo jeseniških pesnikov Železarska lirika (2014), Emanuel Kolman: Zbrano delo (2016), izbor otroških iger Jelke Kusterle Vigenjc – za šolski oder (2017) ter izbrano delo Aleša Cveka Zapuščina (2018). Njegova zadnja avtorska pesniška zbirka Tipkopisi: Geneza je izšla leta 2016.
Njegove pesmi so objavljene na spletu, v več domačih in tujih literarnih revijah, zbornikih ter antologijah. Prevedene so v več tujih jezikov, kot so: angleščina, nemščina, italijanščina, hrvaščina, srbščina, makedonščina, kitajščina, albanščina in grščina.
S svojo poezijo nastopa na literarnih dogodkih ter festivalih doma in v tujini, za svoje delo pa je prejel več priznanj ter nagrad: je dvakratni finalist »Festivala mlade literature Urška« (JSKD; 2013, 2015), trikratni finalist »Pesniškega turnirja« (Založba Pivec; 2014, 2016, 2020), »Zmagovalec spletnega občinstva Pesniškega turnirja 2020« (Založba Pivec; 2020), »Zmagovalec literarnega natečaja Koronaekspresija« (Občina Miren-Kostanjevica in Turizem Miren-Kostanjevica; 2020) ter nominiranec za »Nagrado za najboljši literarni esej leta 2019« (KUD Sodobnost; 2019).