Pesmi iz zanesljivih virov

Publicistično konotirani naslov njegove edine zbirke je mogoče brati na več načinov. Poleg očitne ironije in oksimorona – kakšni bi bili nezanesljivi viri za pesniški navdih? – tudi dobesedno: avtor izhaja iz posebne relacije do zgodovinske resničnosti, ki jo imenujemo pričevanjska, saj preigrava neskončnokrat zastavljeno vprašanje književnosti po drugi svetovni vojni – kakšna naj bo, da v luči travmatičnih dogodkov ohrani relevantnost svojega posredovanja. Šakovićev odgovor je demistificirana beseda, ki se kljub uporabi metafor na vse kriplje izogiba večpomenskosti in ostaja najprej ekspresija. Pesmi anekdotično pripovedujejo o obleganem Sarajevu in še bolj o demoralizirajoči povojni resničnosti. Avtopoetični razmislek je v nenehnem dialogu z družbeno stvarnostjo oziroma iz nje izhaja, poudarja prevajalka in literarna komparativistka Jasmina Žgank.

Pisec spremne besede dr. Ivan Lovrenović je pesnikovo in pisateljevo pisavo takole opisal: »Emir Šaković je umrl mlad in napisal malo, a tisto, kar je napisal in kakor je bilo napisano, so literarni poznavalci in sladokusci nemudoma prepoznali kot pisavo nenavadnega daru in glas izostrene, pravzaprav bolestno izostrene zavesti. Imel je štirideset let in dve objavljeni knjigi. Kakšni knjigi! Pesmi iz zanesljivih virov in kratki roman Turist v težavah – obe napisani dovršeno, vešče, inteligentno in s povsem očitnim talentom; z vrhunskim talentom in zavedanjem, da mu je dano tisto, kar je dano le najboljšim: silna sposobnost samoironije in samosubverzije. In neutolažljive melanholije kot sestre dvojčice. […] Emirja Šakovića, subverzivnega in zakleto marginalnega, kakršen je bil, po duhu in stilu gosposkega, kot bi bil kak razlaščen in obubožan princ, kanonska bosanska književnost ne bo nikoli priznala niti prepoznala. Tako je tudi prav, saj je bil najboljše, kar je bilo v njej napisanega na začetku 21. stoletja.«

Kaj morem,
preprosto nisem bil za vojno.
Nimam talenta ne za heroja ne za morilca,
pa sem vzporedno študiral
igro in medicino,
dokler nisem zbral
dveh fasciklov papirjev, v katerih so mi
izrecno prepovedali uporabljati orožje.
In tako
so mi ti Pacientovi memoari omogočili,
da sem namesto dobrega komandosa Švejka
postal nočni čuvaj
v skladišču vojnih rezerv
v nekdanji samopostrežni trgovini pod
eno od ulic v strogem centru mesta.
V šali sem se razglasil za
Kralja undergrounda.

– Emir Šaković, iz pesmi Kralj undergrounda