Pisma, po katerih bodo sestre spoznale brate

Laura smirkovega papirja ne potrebuje, ker se brusi s svojim jezikom. Zgladi se vse do antipolov, v milorečje, kjer sobiva njeno žensko in moško, sestrsko in bratsko. Je popotnica, ki države in mesta jemlje zgolj za odskočno raven, od koder sestopa v globlje poetske plasti, kjer kot neutrudna jamarka brez luči na glavi prekopava in izravnava svoja čutna nesorazmerja.Laura ne ovinkari, z besedami se zasaja v eksistenčne raze tam, kjer najbolj skelijo. Čeznje razpoteguje tanke plasti senzibilnosti, skozi katere lahko s kukali razbiramo njeno poetsko tkivo. Rada ima pesmi, ki mislijo, ne tistih, ki hočejo dokazovati. Poetskemu jeziku je, kot pravi, treba dopustiti, da misli zase, če hočemo znotraj njega odkriti še kaj drugega kot le sebe.
Brati Lauro Solomon,  še posebej ko dežuje, je kot srečati njenega bivšega ljubimca, ki ji je nekoč pisal o "katedraljenju" – besedi, v kateri so bili smejoči se otroci in je zato hotela zbežati z njim; ker pa sta bila tudi pesnika, kima ni bilo mogoče zaupati besed in sta morala v zapor. Že od daleš ga vidiš, ko se počasi približuje po prazni cesti, vse je tiho, in njene besede dramatično šušljalo od nekje drugje.