Poklekni in moli bogovom prinaša pesmi, v katerih Aleksander Peršolja z značilno lirično občutljivostjo premišljuje o človekovem mestu v svetu, o minevanju časa, spominih, ljubezni in naravi. Njegovi verzi so zgoščeni, pogosto meditativni, a hkrati blizu vsakdanjemu človeku in njegovim najglobljim občutjem.

Peršoljeva poezija ne ponuja velikih odgovorov, temveč odpira prostor za razmislek. V njej se prepletajo svetloba in tema, samota in bližina, upanje in minljivost. Pesnik z malo besedami ustvarja podobe, ki dolgo ostanejo z bralcem in ga vabijo, da se k njim vrača znova in znova.

V zbirki odmevajo tudi motivi Krasa in Primorske, pokrajine, ki je močno zaznamovala avtorjevo življenje in ustvarjanje. Narava ni le ozadje pesmi, ampak postane sogovornica človeka in prostor notranjega iskanja.

Danes se zbirka bere tudi kot tih, zrel in zelo oseben glas pesnika, ki je vse življenje posvetil besedi in kulturi. Njegova poezija nikoli ni bila glasna, temveč premišljena in zadržana, zato se k njej bralec pogosto vrača počasi, pesem za pesmijo.

✍️ O avtorju:

Aleksander Peršolja (1944–2026) je bil pesnik, kulturni delavec in eden najpomembnejših ustvarjalcev primorskega kulturnega prostora. Objavljati je začel že v šestdesetih letih, izdal več kot deset pesniških zbirk, njegova dela pa so prevedena v številne jezike. Bil je tudi eden od pobudnikov Mednarodnega literarnega festivala Vilenica in dolgoletni programski vodja Kosovelovega doma Sežana. Za svoje življenjsko delo je prejel več pomembnih priznanj, med njimi srebrno plaketo Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti in častni kristal Vilenice.

Beseda založnika:

Enajsta pesniška zbirka Aleksandra Peršolje Poklekni in moli bogovom je razdeljena v tri sklope: Vračanje, Bil je ocean in Pogreb.

Uvaja jo samostojna pesem Okno, v kateri pesnik odpira vprašanje iskanja ali izgube identitete, vprašanje, kdo sem, kdo si, vprašanje, ki si ga zastavljamo v letih odraščanja, še pogosteje in z drugačnim razmislekom pa v letih, ko delamo bilanco življenja.

V prvem ciklu se pesnik osredotoča na obujanje spominov, trganje trenutkov in prizorov iz zapletenih labirintov lastne preteklosti. Minimalistično, vendar precizno oživlja slike, s katerimi ponazarja doživljaje in razpoloženja, vpeta v čas dneva in svetlobe ter čas noči, teme in skrivnosti. Največ mehkobe, nežnosti in osebne izpovednosti nosijo pesmi Roke, Romanca, Sanje in Rad bi. V njih se melanholično prepletajo domotožje, hrepenenje, brezpogojna ljubezen ter večne in neusahljive želje. V pesmi o materinski ljubezni piše: v sanjah iščem vrata nekdanjih rok, bile so drugačne roke, odprte sreči in obupu, raskave ali nežne …

Rad bi, ponavlja pogosto v svojih pesmih. Rad bi se vračal … v naročje hiše, polne srečanj, spoznanj in vonja, polne srečnih obrazov in oči, ki so kot prebliski posesali skrbi, žalost in obup in na ustnice vsilili nasmeh in nežnost … Eno od pesmi pomenljivo zaključi: Rad bi ustavil čas …

Griči, trte, zvonovi, lipa, netopirji, niso le enopomenske besede, pesnik z njimi pripoveduje o prividih, moči, trdoživosti, oholosti in celo krvoločnosti. V obsežnejšem sklopu Bil je ocean se premišljujoče poglablja v predmete in pojave in jih iz banalne vsakdanje dojemljivosti prenaša v druge sfere, kjer zaživijo v novih, abstraktnejših pomenih. Kaj vse se skriva v kamnu, ali ima dušo, je cesta samo cesta ali je potovanje in kje se izgubi njegov smisel, kaj je najti v hišah, ko se odprejo strehe? Resničnost skozi ironijo ali trpkost projicira v svoje pesniške vizije in podobe, ki se kot zrcalni odsevi predmetnega sveta pojavljajo v starinskem, že motnem in nalomljenem ogledalu. V pesmi Občutek časa med drugim zapiše: “neskončna brazda sredi ceste / je bila opomin dvema svetovoma, / ki sta požirala občutke, / samevala v breztežnosti sanj, / brezbrižnem trenutku biti.”

Zadnji cikel z naslovom Pogreb vsebuje dvanajst pesmi, označenih z rimskimi številkami. To so, ko zapiše v XII. pesmi, slike slovesa. Kljub tematiki je pesnik v njih večinoma presenetljivo pripoveden in neposreden, celo ironično posmehljiv v opisovanju pogrebcev, pevcev, trobentača, zastavonoše in različnih okoliščin pogreba. Kot da bi se namenoma izogibal vsakršni žalobnosti, kot bi hotel smrti odvzeti vso njeno tragičnost in skrivnostnost. Izjemi sta XI. in XII. pesem, prva je pretresljiva zaradi smrti majhnega otroka, ki ga v beli krsti nese proti grobu njegova mati, druga zaradi izpovedi prej zamolčanih, a tako resničnih občutkov nemoči ob izgubah, ko se zadrgne grlo in “ko glas obstane na robu slišnosti”. Že v nekaterih predhodnih pesmih se pesnik polagoma tudi sam poslavlja, v tej zadnji pa je skoraj prošnja za milost trenutka, ko bo duša prešla v naročje večnosti. Cikel sklene neoštevilčena pesem Krog: “Odgovori bodo sledili v neskončnosti, ki je vedno v istem času in istem prostoru.”

Poklekni in moli bogovom je pesniški odgovor Aleksandra Peršolje na vse presežno, skrivnostno in nedoumljivo, čemur se priklanja ponižno, vendar ne pohlevno; kot razmišljujoča osebnost, ki lirično upesnjuje svoje občutke, privide, slutnje, sanje in spoznanja.