Eileen myles opisuje, kako je bilo razvijati se v samosvojo pesnico v tistem krasnem njujorškem peklu, če izviraš iz delavskega razreda in provincialnega katoliškega okolja v Bostonu, pa če si še ženska brez denarja, ki poleg veščine pisanja odkriva tudi svojo lezbično identiteto. Mlado dekle se brez prave izobrazbe in delovnih spossobnosti ter z nejasnim zavedanjem o pesniškem daru preseli v veliko mesto, ki jo med dvajsetletno drzno ali pa nevedno hojo po robovih skorajda prežveči in izpljune.Toda prvoosebna pripovedovalka črpa moč prav iz svoje obrobne pozicije in spominov na vse učitelje in učiteljice poezije ter sopotnike insopotnice na njujorški umetniški sceni, ki so jo naučili, kako se z besedo približati svetu, predvsem pa sami sebi. Myles intimne spomine inovativno prepleta z družbenokritičnimi komentarji in s filozofskimi premisleki o pomenu umetniškega ustvarjanja.