Postkolonialna ljubezenska pesem

»O tej knjigi sem razmišljala kot o gibanju teles, življenjske energije, leksikalne energije,« pravi Diaz. »O jeziku in pesmih sem razmišljala kot o svojem lastnem telesu in načinu, kako ljubi ali je ljubljeno, kako rani ali je bilo ranjeno. O tem razmišljam kot o majhnih vratih svetlobe v moji prsnici, ki vodijo v labirint krvi, vode in zemlje, ki vodi v temno votlino za mojim srcem, kjer so še ena vrata svetlobe – tako je ta knjiga nastala.«*

Nasilje, ki ga Amerika izvaja nad staroselsko populacijo, je kontinuirano nasilje. Diaz pa kljub temu (ali pa prav zato) hoče, da se vsakega telesa, ki ga s seboj nosijo njene pesmi, – telesa jezika, zemlje, rek, trpečih bratov, sovražnikov in ljubimk – dotaknemo in obravnavamo kot ljubljeno telo. Rane, ki jih zadajajo rasizem, šovinizem, tudi nasilje nad ekosistemom, so skozi njene pesmi transformirane v erotično silo: »Naj potem svojemu hlepenju rečem poželenje. / Naj mu rečem vrt«, zapiše avtorica.

Diaz kljubuje pogojem, iz katerih piše. Sooči se z ameriško družbo, katere vznik stoji na zatiranju in naposled izbrisu teles, kakršno je njeno, in ljudi, ki jih ljubi: »Trudim se, da ne postanem muzej same sebe. Trudim se, da vdihnem in izdihnem,« piše, »Prosim: Naj bom osamljena, toda ne nevidna.« Postkolonialna ljubezenska pesem ustvarja nekaj močnejšega od upanja – v teh pesmih poteka izgradnja prihodnosti. A prihodnost ni nekoč, pozneje, pač pa je shema odločitev, ki jih sprejemamo zdaj, in Diaz v teh pesmih izbere ljubezen.

*David Shook: Poetry as Wonder, Desire, Rage, and Memory: A Conversation with Natalie Diaz, World Literature Today, julij 2020.

Nagrade: 

• Pulitzerjeva nagrada za poezijo 2021
• Nagrada Publishing Triangle za poezijo 2021
• Finalistka za National Book Award for Poetry 2020
• Finalistka za Los Angeles Times Book Prize for Poetry 2020
• Finalistka za Forward Prize for Best Collection 2020

O avtorici:

Natalie Diaz je bila rojena leta 1978 v indijanskem rezervatu Fort Mojave v Kaliforniji. Je avtorica knjig When My Brother Was an Aztec (2013) in Postcolonial Love Poem (2020). Za svoje delo je prejela Pablo Neruda Prize in Poetry (2007), Lannan Literary Fellowship (2012), MacArthur Fellowship (2018), nagrado Publishing Triangle (2021) ter Pulitzerjevo nagrado za poezijo (2021).

O prevajalki:

Kristina Kočan prevaja zlasti poezijo – npr. Harsent, Pato, Forché, Higgins, Lorde, antologija Govoreči boben. Leta 2021 je v njenem prevodu izšla obsežna antologija sodobne kratke proze severnoameriških Indijancev Po toku navzgor, ki jo je Kočan tudi uredila. S prispevki o prevajalstvu se udejstvuje na akademskem področju. Izdala je štiri pesniške zbirke, za zbirko Selišča (Litera, 2021) je prejela Veronikino nagrado.