Pesmi so semena, ki si ne prizadevajo biti rože ali drevesa. Prenašajo težko odgovornost semena in v tem so unikatne. Navežemo se lahko na opazko o poeziji intenzitete. Intenziteta pomeni, da se zadržujemo v stanju potencialnosti; intenzivna situacija je tista, v kateri je nekaj tik pred tem, da se pripeti; da študent izve rezultat izpita, da se izvede enajstmetrovka, da pridemo do refrena, če podamo le vsakdanje, manj obtežene primere, skratka situacije pred Dogodkom. V semenu se zadržuje Dogodek življenja.
Kamnita fontana v prvi pomladni jasnini. Ožarjeni
železni kipec dečka z vrčem. Voda v kristalnem
curku izpira globino. Zabrisane stavbe trepetajo na
gladini: rjavordeče, rdečerumene, rumenozelene,
zelenomodre, modrosive in tiste vmes. Akvarel
razmaže veja v rokah triletnega dečka. Odluščena
skorjica nemirno pluje po gladini. Deček odvrže
vejo in steče po žogo. Na klopci sedi njegova
babica. Zeleni cikcak na rjavih nogavicah sedeče
starke. Žoga je rumena z modrimi trikotniki. Ko
se kotali, se barvi premešata in razvlečeta. Ko se
ustavi, se barvi umirita. Nekaj časa traja, da oko
ugotovi, če so trikotniki modri ali rumeni. Babica
za hip zatisne veke.
***
Slikar gleda z očesom pesnika, pesnik pa slika z jezikom. Vse se odvija na površini, v trenutku, zdi se, kot da ves svet in vsi ljudje obstajajo zanj, da živijo v njegovi zavesti. S tem ne mislimo nič romantizirajočega ali narcisističnega: ljudje, recimo babica in deček, niso tu zato, da bi zadovoljevali pesnikov pogled, temveč se skozi njegovo doživljanje ter pisanje zares zgodi bližina med ljudmi, ki se ne poznajo, bližina med ljudmi in stvarstvom. Videti je, kot da je v tem hipu uzrto ravnovesje, ki ga sicer spregledamo, ki nam zaradi nečuječnosti uhaja. Pesem je tu zagotovilo njegovega obstoja.
(Muanis Sinanović, iz spremne besede)
