In to ne zgolj v metaforičnem smislu. Tako zares, kot je šlo pri njem, ni šlo pri nobenem pesniku njegove generacije. Od leta 1986, ko je izšla prva izdaja te prekleto iskrene zbirke ljubezenskih in uporniških pesmi, ki so lepe, tudi kadar so najbolj krute in neizprosne, se zdi, da je kri še vedno vroča in lepljiva, kot verzi v njej.

Branje te poezije je vsaj tako nevarno, kot je bilo nevarno življenje pesnika, ki jih je napisal in izkrvavel do zadnje besede.

S ponatisom razširjene izdaje, v kateri so tudi kasnejše pesmi, ki jih je pisal vse do svojega konca, je izpolnjeno drugo dejanje dolga, ki ga imamo do tega fatalnega fanta urbane slovenske kulture.