Srebrnik

»Srebrnik je začel nastajati v nekem poletju, ko so se začele dolge, dolge počitnice in so me opravljeni izpiti po prvem letniku medicine pustili zmagoslavnega, a hkrati tesnobno praznega. Bilo je kot črna luknja maratonca, ki se sesede v travo in nemočno ožet do pepela izgorelega adrenalina strmi v prazno nebo. A glej vraga, nebo ni bilo prazno, kot je pričakoval pogled, ampak se je naenkrat začelo krušiti v stotine pisanih ogledalc. Moja nemoč in molčanje sta pognala kalejdoskopski vrtiljak nad mojo glavo in potem je v tistem letu pred Srebrnikom vsakodnevno nastala vsaj ena pesem ali osnutek. Mimogrede, med študijskimi poglavji anatomije in fiziologije, navidez brez posebne resnosti a hkrati s strastjo, ki jo ni ustavila nikakršna večerna zabava in nikakršen medicinski izpit izpit naslednjega dne. Šele kasnejši pogovori s starejšimi kolegi-pesniki so mi dali vedeti, da je bila tista pesniška strast nekaj izjemnega. Ampak hkrati je bilo vse do izida Srebrnika to moje naravno stanje in dihanje. Potem so se usule nagrade, Srebrnik je postal mali čudež in njegov avtor nekakšen pesnik. Jaz pa sem vse to gledal.« (Alojz Ihan)