… [tripičje]

Kot v Bluesu, tudi v tej piše v prostem verzu, rime uporablja le redko, še zmeraj se mu zdi pomemben ritem besed in verzov. Vse pesmi nosijo enak naslov, oziroma naslova nimajo, avtor jih je poimenoval enako kot zbirko samo, torej . . . [tripičje]. Morda se prav zato zdijo vse kot posamični deli celote, vsaka kot nadaljevanje prejšnje, zgodba nekega obdobja od začetka do konca.

***

včasih se zdijo
čakalne vrste predolge
in dnevi počasni kot ponedeljek
čeprav je danes nedelja
in pred vrati pomlad
tihi odmevi
v izzvenu
odsotnosti
ostaja okus
po septembru
in dišijo kamilice.

. . .

saj poznaš
tisti občutek padanja
brez konca
v sanjah
tako nezadržno privlačnega
predvidljivega
in prijetno strašljivega
deja vu brez dna
ki prebudi te
le trenutek prej
preden treščiš ob tla

***

O avtorju:

Vid Kmetič je mariborčan. Hodil je v srednjo šolo, tudi nekaj študiral, od študentskih let dalje pa se je za skoraj 18 let posvetil arheologiji. Že med, predvsem pa po letih preživetih na izkopavanjih sodeluje na raznih ustvarjalnih delavnicah in razstavah, posega po skoraj vseh vejah umetniškega izraza, nekako najbolj pa se najde v pisanju. Najpogostejša tema njegovega tako strokovnega, kot tudi umetniškega dela je Maribor in njegova lokalna zgodovina. Če bi samo našteli stvari, ki ga zanimajo, bi jih bilo verjetno za pet strani, zato raje niti ne začnimo. Od leta 2019 je objavil 5 knjig, od tega 4 prozna dela, ki se neposredno dotikajo Maribora in polpretekle zgodovine.