Skoraj vsaka pesem v tej knjigi premore zgodbo. Lahko so kratkein lapidarne, z dogodkom, ki ima v sebi pol sveta, lahko pa so tudi obsežne pesmi z epsko-dramsko zasnovo, zgradbo in priostrenomotivno streho, kakšni sta na primer Srce izrezano in Nevesta norosti. In to v jeziku, ki ne išče artizma, saj mu je umetniška veščina kar dana. Pravzaprav gre za jezik, ki podaja strasten dialog z ljubljenim, z ljubeznijo in tudi s pesnico samo. Dialog, ki se skuša dokopati do tistega notranje izpolnjenega položaja, v katerem se vse uglašuje v skladje / protislovja, kajti le tako se je mogoče suvereno družiti in pogovarjati z ljubeznijo, kakor se z njo druži in pogovarja Saša Pavček.