Iz arktične Skandinavije v žareče puščave, skozi tančice sanj, ljubezni in spoznanja, pesnik razpira notranji svet, ki ga preplavljajo glasba, barve, mitologije in kozmični glasovi. Pesmi prehajajo med osebnim in univerzalnim, med stvarstvom in intimo, med filozofijo in erotiko.

To ni le zbirka poezije – to je vizionarska meditacija o človeku, naravi in vesolju. Bralca vodi na potovanje skozi čas, prostor in srce, da bi v globinah teme našel svetlobo razuma in upanja.

Venec, spleten zanjo – za Zemljo – in za vse nas, ki smo njen dih.

Venec njej, Zemlji – Uvod

Bela svetloba pada kot snežinke…, kot toča,
kaplje moje krvi polze, zdrse v razpoke
časa
Črni fotoni obstreljujejo radio, ki oddaja elektromagnetno srce,
diham gost zrak, ki je kot kruh v kosih plinov in vode, žarnice
obliva mavrični sij, drugič drhtijo kot zvezde, galaktično mleko se pije v
razsežnost prostora.
Ugasnem oči in povsod je tema; podobe v temi nastopajo; pritisnem na veke…,
potem modre, rumene in rdeče zvezde vdirajo v živo gibanje
črno belega op art prostora in drvijo mimo, se rojevajo, umirajo,
za zavesami vek vidim potujoč skozi moj kosmos.
Prižgem oči, vidim podobe na slikah, mi namigujejo, se pogovarjam.
Skale se mehčajo, podobe obrazov v njih nastopajo.
Misli
sestavim kot kristalne kose ledu v iglu, v katerem gori
ogenj.
Temne sence vzburjenih duhov podzemlja zasedajo na planem noči
in se posvetujejo, duhovi angelov oblakov neba se sončijo. Lahkožive
rožice z mnogimi plodilci molčijo, podobe barskih plesalk
bleščijo v kosih suhega ledu, dno morja reži magmo, vulkan kadi
dim.
V očem nič, se razplinjajo sanje.

O avtorju: 

Aljoša Rode (roj. 1947) je slovenski pesnik, esejist in literarni ustvarjalec. Njegov pesniški glas je prepoznaven po občutljivem odnosu do narave in temah bivanja ter časa. Živi v Mengšu, izhaja pa iz Ljubljane.

Po končani Srednji šoli za elektrotehniko in računalništvo (Vegova) ter Elektrotehnički školi “Nikola Tesla” v Beogradu je študij nadaljeval na Ekonomski fakulteti. Ob delu v elektrotehniki in računalništvu ga je vselej spremljala ljubezen do poezije in literature. Njegov opus obsega številne pesmi, misli in kratke zgodbe, ki so bile objavljene v literarnih revijah, kot so Mentor in Vsesledje. Pomembnejša dela vključujejo pesniške zbirke Bit: pesmi in misli (1984) ter Bivanja (2009), njegovi verzi pa so našli mesto tudi v antologijah in revijah za literaturo in kulturo.

Njegov prispevek k haiku poeziji, pa tudi številna dela, ki se spogledujejo z meditacijo in razmišljanjem o naravi in družbi, so ga umestila med prepoznavne slovenske ustvarjalce. Poleg lastnega ustvarjanja je aktiven tudi kot mentor in sodelavec literarnih krožkov. Že desetletja s svojo besedo dokazuje, da poezija ostaja odprta in živa oblika izraza, ki povezuje preteklost in prihodnost.