Nebo, oblaki na nebu, stare hiše ob ulici, mogočen brest, ki steguje veje daleč nad dvorišče, reka, ki teče po svoji strugi mimo tvoje hiše, ptice, ki veselo žvrgolijo in ti lepšajo dneve … Vse, vse je pesem, ki se ob pogledu na to porodi v tvoji duši. Samo zapisati jo moraš. In ko je na papirju, jo lahko prebereš sto in stokrat. In spet znova in znova podoživljaš oblake, hiše, drevo reko, ptice … Samo okrog se je treba ozreti in spoznaš, da te obdaja poezija.

TROBENTICE

Zima vzela je slovo,
trobentic šopek je tako
vzklil sredi zelene trate.
Bledo rumena ličeca
med bilkami zelenimi
pomladi se smehljajo.
Trobentice, trobentice,
se mraza ne bojite?
Saj sonce nima še moči,
da bi tako sijalo,
da bi strupeni hlad pregnalo.
A meni, prve rožice,
ki šopek vaš se tu zlati,
ljube ste tako zelo.
Ob vas obraz se razvedri,
saj mi prinašate pozdrav
lepših in toplejših dni.

O avtorici:

Jana Hartman Krajnc je rojena 20. 11. 1943 v Mariboru, po maturi na Ekonomski srednji šoli v Mariboru diplomirala na Višji gospodinjski šoli v Grobljah pri Domžalah in postala predmetna učiteljica za gospodinjstvo, diplomirala na Pedagoški akademiji v Mariboru, smer slovenščina, postala predmetna učiteljica slovenskega jezika in književnosti, učila gospodinjstvo in likovno vzgojo na OŠ Rudolfa Maistra v Šentilju v Slovenskih goricah in v OŠ Pesnica, učila slovenščino na OŠ Janka Padežnika na Studencih v Mariboru, od leta 1997 upokojena, učila v Andragoškem zavodu v Ljudski univerzi Maribor, aktivna v KD Studenci – Maribor.