Zajec v katedrali

V širokem Bedračevem diapazonu pesnjene besede najdemo, v različnih zbirkah, tako klasične sonete z intimno ali angažirano tematiko kot tercine in kvartine, skrbno oblikovane, zasidrane v izročilu (post)modernizma. Pričujočo zbirko sestavljajo te zadnje, uporabljene z namenom zarotitve; Bedračeve pesmi v Zajcu prihajajo iz močvirja, kot bi Creedence Clearwater Revival spojil s Howlinom Wolfom, hkrati pa je v njih nekakšen mozaik fresk iz gotskih katedral; iz njih svetloba neusmiljeno pronica v oči in moraš si jih ves čas méti, da ti postane jasno, kako je z zajci in ribami, osrednjimi živalskimi rekviziti Bedračeve pesniške besede v pričujoči zbirki. Prav zato je naslov izjemno posrečen, (tudi) nekakšna metafora za dandanašnji svet, za intimo, ki se izgublja v labirintih socialnih omrežij in brzeči odtujenosti vedno krajših dni. Kjer je Bedrač parodičen, je tudi ironičen; kjer pa je ironičen, ni nujno, daje tudi parodičen; smo res vsi v isti godlji ali obstajajo še prosti duhovi, ki se ne bodo mogli nikoli poistovetiti z ujetostjo v vsakdan? Kako plašen sploh lahko postane zajec v katedrali? In ali mu ni tam vseeno bolje kot v gozdu? No, pa smo tam: Bedrač se še vedno zna čuditi, čeprav ve, da bo za to moral plačati. Ve tudi, da bo moral plačati za garanje v rudniku poezije, a to plačilo je sladko, čeprav ti jih guvernerji naštejejo z bičem po hrbtu.