Zvrhan čas

Andrej Lutman že več desetletij in v številnih zbirkah poezije to poezijo oblikuje tako, da dobesedno živi besede, iz katerih oblikuje svoje pesmi. V središču njegovega zanimanja, raziskovanja in oblikovanja pesemskih besedil ni tisto tradicionalno, skrito v večnem vprašanju, kaj pesnik s pesmijo »sporoča«, ampak nenehno iskanje možnosti novih uporab, oblikovanj in preoblikovanj jezikovnega materiala, ki ustvarjalcu omogoča, da nekaj mentalnega, nesnovnega, fiktivnega postane, se preobrazi v pesem.

V Lutmanovih pesemskih besedilih postane jezik, ki ga povečini uporabljamo na pragmatičen način in se trudimo za njegovo kar se da racionalno uporabo, nenadoma sam svoj, osvobojen spon, slovarskih definicij, primerjav in ilustracij, ukleščenosti v konvencije, ki nam jih vcepljajo vse od osnovne šole naprej. […] Zato je Lutmanova zbirka Zvrhan čas polna neologizmov in besednih zvez, ki semantično ravnino nadgrajujejo z zvočno: izpisane besede nas pritegnejo zato, ker so postavljene v nize, katerih zven odstopa od znanih in/ali pričakovanih kombinacij, temu pa sledi tudi pomenska ravnina, ki pričakovano spreminja v nepričakovano, novo, včasih tudi izzivalno.

Lutman je eden redkih sodobnih besednih ustvarjalcev, ki tako dolgo vztraja v iskanju odgovora na sicer zelo preprosto vprašanje: kaj se dogaja z besedami, ki vstopijo v prostor, kjer govorimo o posebni uporabi teh besed, o njihovi »poetični« razsežnosti, njihovem »poetičnem« učinkovanju.

[Denis Poniž]