Skupni označevalec je prostor nove, hitro spreminjajoče se nemške prestolnice, ki kljub velikim spremembam ne more in predvsem tudi noče maskirati ran preteklosti, marveč jih s postavljanjem novih temeljev na odkritem soočanju z zgodovino vedno znova reaktualizira. Tako tudi Štegrova nova knjiga ni le impresivni zapis prišleka z novim prostorom, ampak poskus vzajemnega vpisa, avtorja v prostor in prostora v avtorja. S tem gradi na tradiciji pisanja, kot ga poznamo od enega znamenitih berlinčanov, Walterja Benjamina (spomnimo se le Benjaminovega teksta Berliner Kindheit um Neunzehnhundert), knjiga Berlin pa je tihi dialog s to Benjaminovo knjigo. Avtor sam je svoje sprehode po mestu dokumentiral v seriji fotografij, ki korespondirajo s teksti. Tako se odpira knjiga na več načinov, ne le skozi tekstni, marveč tudi skozi vizualni medij. Pri tem seveda ne stavi na prepoznavnost in dopadljivost, marveč na prostor detajla, v katerem se, kot pravi še en Berlinčan, Heinrich von Kleist, ne skriva le hudič, marveč tudi prostor prepoznanja.