Meden je na začetni strani romana zapisal zahvalo staršem za to, da je, »kar je, in da ni, kar ni.« In kaj ni? Ponosen je na to, da ga doslej še ni dosegel virus denarja. Moti ga nenehno pehanje za bogastvom in meni, da je prosti čas zelo podcenjen, saj pravi, da ga nekajurno preživljanje oddiha v hribih bogati in plemeniti veliko bolj kot pa kopica materialnega. To je nekaj lepega, nekaj, kar izhaja iz družine, kjer so ga vedno učili, da je treba delati to, kar je prav, in ne, kar se splača.
V romanu nastopa tudi pes Vini, za katerega avtor pravi, da ima edini nekaj v glavi. K temu pa dodaja, da ga je vpletel v zgodbo, ker ga je preganjala slaba vest. Spoznal je, da psu ne bo mogel nikoli v življenju vrniti tega, kar mu daje on. Pojasnjuje, da kosmatinec pravzaprav sploh nima svojega življenja, saj da živi skorajda samo in le za svojega gospodarja, je človekov zvesti spremljevalec, mu je neizmerno naklonjen, zaradi česar se je Meden odločil, da ga »ovekoveči« tudi v knjigi – ker je to najmanj, kar mu lahko poleg vsakodnevnih priboljškov nakloni.