Kot bi jih avtorica s kiparskim dletom klesala iz kamnitega bloka, se v fragmentarni, mojstrsko speljani pripovedi, ki jo dopolnjujeta ženski in moški zbor prednikov, pred našimi očmi oblikujejo še druge figure tega kratkega romana. To so Marijin mož Matjaž Korošec, kipar v službi revolucije, in Marijini starši, ki se skušajo po svoje znajti v tedanjem plimnem obratu. Pa neuslišani Cesare, ta ostaja vseskozi enak, med preteklostjo in sedanjostjo predstavlja živo vez, s katero je pretkana zgodba. In mladi Elia, ki se v spet novih, tokrat poosamosvojitvenih časih prikaže na Marijinih vratih, ker poizveduje o rokopisu znamenitega piranskega skladatelja, s tem pa pravzaprav sproži spomine in sprehode v mozaik preteklosti, v izgovarjanje imen tistih, ki so umrli, pa niso mrtvi.